Večino časa treniram gorski tek v svojem domačem okolju – predvsem v Karavankah in Julijcih. Za gorski tek v teh hribih je značilno da gre večinoma za razmeroma kratke, a zelo strme,  vzpone z več kot tisoč metri višinske razlike. To je idealen trening za gorski tek – disciplina tek navkreber, v kateri sem včasih tudi največ tekmoval.  V zadnjem času pa poskušam teči tudi daljše teke – t.i. gorske maratone in ultramaratone. Spoznavam da ti moji hribi niso ravno najbolj primerni za takšno vrsto gorskega teka, saj je tu dobršen del leta sneg, poti pa so večinoma slabe in tehnično zahtevne. Že dalj časa sem imel občutek oz. potrebo da bi našel poti po hribih, kjer bi lahko celo leto tekel po desetinah kilometrov povsem varnih poti.

Polhograjska Grmada

Z novim letom sem se preselil v Ljubljano. Zato sedaj  bolj detajlno spoznavam Ljubljani bližnje Polhograjsko hribovje. Včasih sem te hribe podcenjeval, kot majhen kucle na kateri ni vredno teči. Pa saj za domeno teka navkreber to še vedno drži. Hribi so preprosto prenizki, da bi lahko naredil dolg vzpon z veliko višinske razlike. Sem pa spoznal da so ti hribi super za daljše, a bolj položne “maratonske” teke. Poti so mehke, potekajo po mahu. In to je točno to kar sem najbolj pogrešal v Julijcih in Karavankah. Tam se seveda teče po skalah in grušču. Zaradi copat za gorski tek, s tankimi podplati, pa se čuti vsak kamen, ki bode do kosti. V Polhograjcih pa bi zaradi mahu in mehkih iglic lahko tekel skorajda bos.

Grmada s Tošča

Prejšnji teden sem v Polhograjcih tekel kar trikrat. Pa bi verjetno vsak dan, če ne bi bilo slabo vreme. Začel sem v Polhovem Gradcu in se prek Setnice vzpel na Polhograjsko Grmado. Grmada ni posebno visok vrh, je pa najbolj razgleden. Poti nanj so večinoma prijetno strme. Sploh pa je zanimiv del poti po grebenu med Malo in Veliko Grmado.

Z Grmade je sledil kratek spust do Turistične kmetije Gonte. Od tu dalje pa je sledil vzpon na Tošč – s 1021 m najvišjemu vrhu hribovja. Imel sem srečo da sem z vrha lahko opazoval sončni zahod. Potem pa sem oddrvel v Mačkov graben, kjer me je ujel noč. Privoščil sem si še vzpon na Polhograjsko goro (Sveti Lovrenc). Spet strm tek po mahu in iglicah. Edino škoda ker je bila že trda tema. S hriba sem sestopil na drugo stran po atraktivni grebenski poti, ki čisto spominja na visokogorski teren. Skupno je na koncu naneslo 1300 višincev vzpona, kar je primerljivo z enim tekom z Drage na Begunjščico ali iz Mač na Storžič.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič