Med delovnim tednom imam precej manj časa za tek, kot med vikendi. Poleg tega je pozimi dan kratek. Služba pa se mi pogosto potegne v pozno popoldne ali celo večer. Zato zadnjih pet mesecev skorajda ni bilo dneva, da bi tekel podnevi. Zato pravim, da sem na “nočni izmeni”. Trenutno se pripravljam na 110 km dolg ultramaraton v Vipavi, kar zahteva veliko treninga. Kje torej nabiram kilometre med tednom?
Ljubljanski hribi, kjer treniram
Pot spomina in tovarištva oz. PST sem na Blogu že predstavil. Gre za Ljubljansko maratonsko klasiko. Vendar sem jo jaz nekoliko spremenil, tako da bolj ustreza mojemu gorsko tekaškemu koraku. In nastal je t.i. tek “Trije Ljubljanski kucli”. Gre za progo, ki se vzpne na vse tri Ljubljanske griče: Golovec, Grad in Rožnik. Običajno začnem na Viču in potem po PST nadaljujem na Golovec- do vrha imenovanega Črni hrib. Potem pa se tu obrnem in nadaljujem po kolovozu do griča nad Observatorijem Golovec. Sledi spust v Prule. Odtod pa se vzpnem na Ljubljanski grad. Po študentski pot se spustim v mestno središče. Potem nadaljujem v Tivoli. S Tivolija sledi še vzpon do oddajnika na Šišenskem hribu in nazadnje do Cankarjevega vrha na Rožniku. Sledi spust k živalskemu vrtu in povratek po PST-ju nazaj na Vič. Klasični PST je dolg 32,5 km. Trojček Ljubljanskih kuclov meri 24 km, a skupno nabere za 550 višinskih metrov vzponov in spustov. Še vedno to ni pravi gorski tek. Ampak kaj bolj hribovitega ožji center Ljubljane ne ponudi.
Trije Ljubljanski kucli
Če se mi zahoče pravega gorskega teka, imamo v bližini Ljubljani na izbiro tri gore: Krim, Tošč in Grmado ter Šmarno goro. V zadnjem tednu dni sem bil na prav vseh.
Iški vintgar
Med vsemi naštetimi je Krim po višincih najbolj gorski. Na Krim vodi ogromno poti. Sam največkrat tečem na Krim iz Strahomerja, ker sta na voljo dve poti: ena za gor in ena za dol. Gor tečem po poti čez Strmec, dol pa čez Kramarco. Navkljub imenu, sta si obe poti zelo podobni. Večinoma niti ne gre za pot, ampak bolj za kolovoz. Zato mi je ljubša pot iz Iškega vintgarja. Le ta je do polovice zelo strma. Potem pa se uravna in se priključi poti iz Strahomerja. Dobra stran Iškega vintgarja je tudi, da vozi mestni avtobus. Tretja nekoliko daljša varianta za na Krim je iz Podpeškega jezera. Sam sem jo še toliko podaljšal, da sem sestopil v Strahomer in potem tekel po cesti ob vznožju Krima. Krim je super za trening. Težava je le ta da tek ponoči ni preveč prijeten, ker imam ves čas občutek da bom za naslednjim grmom zagledal medveda. In kaj potem?
Krim
Zato se veliko bolj sproščeno počutim v Polhograjcih (Tošču in Grmadi). Včasih tečem samo na Grmado. Pogosto pa podaljšam še na Tošč. Tu in tam pa še podaljšam na Polhograjsko goro ali pa naprej proti Osolniku. Polhograjce, kljub skromni nadmorski višini, odlikuje idilične skalnate gorske poti, ki se menjujejo s za tek zelo mehkimi potkami poraslimi z mahom. Najljubši pa mi je razgiban del poti čez Malo Grmado, ki se zaključi z zelo strmim vzponom na vrh grmade.
Tošč in Grmada
Od vseh omenjenih hribov, sem bil na Šmarni gori še najmanjkrat. Če že, najraje tečem na Šmarno goro čez Grmado po Westrovi poti. Ta pot se od samega začetka v Vikrčah do vrha Grmade zelo strmo vzpenja po razbrazdanem skalnatem terenu. Nekje na polovici se je iz desne priključi Pogačnikova plezalna pot. Zato včasih kombiniram obe poti, kajti Šmarna gora je prekratka da bi bil dovolj en vzpon. Tudi z najbolj obiskano potjo (t.i. “čez kroenine”) v osnovi ni nič narobe. Vendar je ponavadi toliko ljudi, da se sploh ne da normalno teči in se ji raje izognem.
Šmarna gora
Lep tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 