Pot ob žici, znana tudi kot PST (Pot spominov in tovarištva), je 32.5 km dolga pot okrog Ljubljane. Nastala je v spomin na Italijansko okupacijo Ljubljane med drugo svetovno vojno. V letih 1942-1925 so celotno Ljubljano obkolili z žico, da bi preprečili upor osvobodilne fronte. Takrat je bilo to vojno območje z bunkerji (nekateri so še vedno ohranjeni) in ostalo vojaško opremo. Danes je pa to prvovrstni športno-rekreacijski objekt v naši prestolnici.

Pot spominov in tovarištva (GPS sled: http://www.gpsies.com/mapOnly.do?fileId=noxzrwkgoojmolpp&isFullScreenLeave=true)

PST je edinstven predvsem zato, ker se lahko le malo prestolnic pohvali s tako dolgo peš potjo, ki poteka skozi celotno mesto. Tako prebivalcem omogoča prijetno in mirno sprostitev. Večji del poti poteka skozi drevorede, kar poleti nudi tudi nekaj sence. Pozimi pa so speljane steze za tek na smučeh. Tako je bilo tudi letos, le tri teden nazaj. Potem pa je sneg skopnel.

Zato sem se odločil da pretečem  svoj prvi celotni PST. Po kosih sem ga pretekel že večkrat. Predvsem tečem velikokrat po južnem delu, ki poteka čez Ljubljansko barje. Ta del je mi sploh všeč zaradi vlažne barjanske mikroklime. Tik nad barjem se vsak večer naredi 2 metra debela plast megle, ki deluje kot osvežilen tuš, ko tečeš skoznjo. Mmmm. V nasprotju pa še nikoli nisem tekel skozi severni del PST-ja, ki poteka skozi Šiško in Bežigrad.

Tu pa pridemo do glavne slabosti PST-ja. Namreč med okupacijo je PST potekal povsod izven Ljubljane. Sčasoma pa je mesto zraslo. Na jugu, zaradi barja, gradnja ni mogoča, je PST ostal v celoti izven mesta. Na severu pa se je mesto krepko razraslo čez PST. In v teh delih je PST zelo slabo označen. In to je prava škoda. Potrebno bi bilo dodati samo nekaj oznak in ne bi bilo nobene težave več. Ne razumem kako lahko ni denarja, volje, za postavitev, tistih nekaj novih tabel?

Zato se mi je Žiga, prostovoljno javil kot vodič. S tekom sva začela na Dolgem mostu, kjer se PST tudi uradno začne (tu je tudi tabla 0 km). PST gre uradno v nasprotni smeri urinega kazalca. Nič pa ni napak, če gremo tudi v obratno smer. Midva sva sledila originalu in najprej tekla skozi Murgle. Potem pa sva pretekla že omenjeno barje. Vreme je bilo za prve dni marca izredno toplo in res prijetno.  Prek Rudnika sva zavila Golovec. To je edini klanec, na sicer za z ravnilom potegnit ravni progi. Prvih nekaj minut vzpona je strmih, celo v serpentinah. Zatem pa PST položno sledi grebenu Golovca in se nato spusti v Fužine.

Potem nekaj kilometrov tečem po obeh straneh Ljubljanske obvoznice vse do BTC-ja. Do sem je PST odlično označen. Zgrešiti se ne da, saj ves čas sledimo širokim drevoredom. Potem pa se PST prvič izgubi v Novih Jaršah in  se znova pojavi na Ljubljanskih Žalah. PST gre po sredi skozi celotne Žale. Sam s seboj nisem nosil vode. Pričakoval sem da se bom tu lahko osvežil. A, voda začuda ni pritekla iz pipe. Sklepam, da so jo zaprli zaradi zmrzali? Vodo je sicer mogoče dobiti tudi v trgovinah in bencinskih servisih ob poti.

Mimo Športnega parka Stožice vstopimo v najmanj prijeten del PST-ja skozi Bežigrad in Šiško. Tu bom moral teči še nekajkrat, da se bom točno zapolnil kje se gre. Talne oznake so sicer (skorajda) povsod. A po križišču ali prečkanju ceste, je včasih zelo težko uganiti, kje točno na drugi strani ulice se PST nadaljuje. Pravilo je da ni pravila in ni logike. Treba je enostavno najti PST. Peš je to lahko frustracija. Zato se prvič podajte raje s kolesom ali pa imejte pri sebi GPS. Še huje, po mojih izkušnjah Ljubljančani praviloma ne vejo kaj je PST, še manj kje gre.

V Kosezah je pot asfaltirana, a vseeno prijetna. Pri Koseškem bajerju pa se spet začnejo za PST tako značilni drevoredi in pa seveda makadam. Ta del PST-ja je tudi zelo prijeten. Vmes je tudi nekaj mostičkov čez potoke. Potem pa sledi le še kratek vzpon in spust po stopnicah, kar je lahko zoprno če v nogah prevladuje mlečna kislina. Potem pa sledi le še ciljni finiš mimo pokopališča Vič ter prehod pod železniško progo do cilja.

Midva z Žigo sva za celoten krog s počasnim tekom opravila v dobrih dveh urah in pol. Želim pa si ga v prihodnje odteči še večkrat.

Lep tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič