Najprej sem zjutraj užival v fantastični maratonski predstavi Kenijca Eliuda Kipchogeja, ki je le za 25 sekund zgrešil magično mejo dveh ur na maratonski razdalji. V prvi vrsti je sicer bolj šlo za laboratorijski poskus, kot za pravo tekmo. Vendar s tem tekom se je pokazala ena nova pot, v katero se bo mogoče začel razvijati maratonski tek. Kot zanimivost: Kipchogejeva povprečna hitrost teka je bila kar 2 minute 51 sekund na kilometer (21,1 km/h). Povprečno je vsakih 600 m proge pretekel v 1 minuti in 41 s.

V navdušenju nad tem dosežkom sem se odpravil na štart Teka trojk v Ljubljani. Ekipo sta poleg mene sestavljala še Jasmina Jelovšek in Marjan Šebenik. Ves čas me je zelo skrbelo, da bom najšibkejši člen glede na to, da je minilo komaj teden dni od mojega prvega nastopa na 100 km razdalji.

Če je bil nastop na tej razdalji zame peklenski, žal ni bilo nič bolje potem ko sem prišel v cilj. Prvi dan sem se počutil tako izčrpan in tako slabo, da sem razmišljal da bi šel že v bolnišnico. Hoditi nisem mogel. Zasilni invalidski voziček je zame predstavljal pisarniški stol. Zaradi vsesplošnih bolečin in slabosti pa prvi dan niti zaspati nisem mogel. Na srečo so se mi po enem dnevu moči začele hitro vračati in končno sem lahko zaspal. In potem sem bolj ali manj nepretrgano spal naslednja dva dni. Zato sem se spraševal, če bom danes sploh zmogel preteči 29 kilometrov?

Na srečo je bilo vreme lepo. Če bi bil dež, zagotovo ne bi mogel teči. Tako pa sem užival v lepem, a ne premrzlem vremenu. Jasmina je na moje presenečenje v prvih kilometrih zastavila zelo hiter tempo (okrog 3:57/ km). Midva z Marjanom pa sva ji samo pomagala držati ta tempo.

Kasneje se je sicer izkazalo, da je bil tempo za Jasmino nekoliko prehiter. Sam pa sem ves čas užival v sproščenem teku. To je bila prva tekma na kateri mi ni bilo treba niti malo trpeti. Prvih 10 kilometrov proge se mi je zelo vleklo, saj se večinoma teče po cesti. Potem pa smo končno prišli na PST, kjer je bilo ogromno pohodnikov. Tu sem spet stopil na čelo naše skupine, da sem delal prostor za Jasmino, ki se je tu že zelo mučila. Na 16. km smo končno zapustili asfalt in se podala na gozdno pot čez Golovec. Na sv. Urhu nas je Pričakal Žiga X in nas založil z geli. Teh sicer nismo potrebovali. Bolj smo potrebovali  dodatno vzpodbudo za Jasmino. In ko jo je dobila, ji je spet šlo odlično.

11 km poti čez Golovec je zaradi lepote proge minilo kot bi trenil. In že smo šprintali mimo observatorija navzdol proti cilju. Preživeli smo še zadnja dva kilometra asfalta skozi mesto in se v cilju s časom 2 uri 10 min 33 s veselili petega mesta med mešanimi trojkami.

• Rezultati: http://www.pohod.si/Rezultati.aspx
• Slike: https://www.facebook.com/pg/potobzici/photos/
• Slike z Golovca: https://drive.google.com/drive/folders/0Bwem571kXIFOd0tMN1pUUzZnVlU
• Fotke Matjaža Vrhunca s starta: https://drive.google.com/drive/folders/0B_JZ2sher176czZ4dEFRbnZOeVE

Lepo je bilo!

Bojan Ambrožič