Tržiška planinska pot T24

Tržiška planinska pot (imenovana tudi T24 ali Deset Tržiških vrhov) velja za najtežji gorski ultramaraton v Sloveniji. Pred desetletjem je bila organizirana celo tekma, ki pa jo zaradi različnih razlogov ni več. Vseeno vsako leto nekaj tekačev poskuša v samoorganizaciji premagati to ekstremno dolgo in naporno progo. Žal pa popularnost proge ne dosega Koroškega izziva K24. Verjetno tudi zato, ker je K24 neprimerno lažji, tehnično manj zahteven ter z bistveno manj višinci.

T 24 GPS (7) - kopija - kopija T 24 GPS (3) - kopija

IMG_1059 - kopija (1024 x 768)Začetek v Tržiču (Foto: Aleš Rozman)

Začetek proge T 24 je v Tržiču pred občinsko zgradbo. Potem pa se mora tekmovalec zapovrstjo povzpeti na Dobrčo (1634 m), Begunjščico (2060 m), Vrtačo (2181 m), Košutico (1962 m), Veliki vrh Košute (2088 m), Veliko Kladivo (2094 m), Košutnikov turn (2133 m), Stegovnik (1692 m), Storžič (2132 m) in Tolsti vrh (1715 m). Seveda pa se je vmes potrebno povzpeti na skorajda nešteto drugih vrhov, ki so hočeš nočeš na progi. Pravila preizkušnje ne predvidevajo poti med posameznimi vrhovi oz. kontrolnimi točkami. Torej si mora vsak tekmovalec sam izbrati poti po katerih bo tekel. In ker gredo markirane poti običajno precej grdo naokoli, je skorajda obvezna uporaba nemarkiranih bližnjic in brezpotij. Premagati T24 izključno po markiranih poteh v 24 urah je verjetno skorajda nemogoče. In prav ta kombinacija, razdalje (ca 60. km) tehnično zelo zahtevnih poti v kombinaciji z ekstremno veliko višinci (7000 naj bi ji jih bilo) naredi T24 najbolj zahtevno enodnevno gorsko-tekaško preizkušnjo v Sloveniji. Na (sicer zelo skromni) spletni strani Tržiške planinske poti je navedeno da naj bi planinec za pot potreboval od 5 do 6 dni.

CAM00290 (1024 x 768) Na Dobrči

CAM00291 (1024 x 768)Planina Prevala

Ker se T24 nahaja v gorah v neposredni bližini mojega doma, je to pravzaprav nek del lokalne “kulture”. Prav zato sem si jo žele premagati že pred 4 leti, skupaj s Klemenom Trilerjem, pa ni šlo. Letos pa sem zaradi priprav na Gorski maraton štirih občin naredil precejšnjo število daljših gorskih tekov. Zato sem se končno čutil sposobnega, da se enkrat za vselej podam na to pot. Vendar ne sam. Na srečo je bil enakih namenov tudi kolega Klemen Zupan. Zato sva bila hitro domenjena da se na T24 podava 14 dni po GM4O.

10514512_10204165198353288_4105814217942067069_nBegunjščica

CAM00299 (1024 x 768)Spust po Smokuškem plazu – najdaljšem melišču v Sloveniji

Vendar je GM4O moje noge dobesedno uničil. Še tri dni po tekmi zaradi izjemno močnega musklfibra skorajda nisem mogel hoditi. Kasneje sem lahko za silo hodil, vendar teči še nisem mogel. Pravzaprav je bil edini “trening”, ki sem ga naredil v teh dveh tednih spremstvo Francija Teraža na Triglav. Tudi v zadnjih dneh pred štartom na T24 še nisem mogel teči. Zato sem raje počival in upal da se nekako le sestavim.

CAM00304 (1024 x 768)Proti koncu Smokuškega plazu

Največja težava na T24, pa je da pot skorajda ne poteka mimo koč in izvirov. Vsekakor pa jih je premalo, da bi to zadostovalo. Zato je na tej poti NUJNO spremstvo. In ker je vreme letos naravnost grozno, si nisem upal gnjavit kolegov naj mi pridejo pomagat, dokler nisem bil 100 %  prepričan da bo vreme ustrezno. Zato sem klical kar na ARSO, kjer mi je vremenoslovec Andrej Velkavrh z odločnim tonom povedal, nekaj kar že vem: “Lokacije vročinskih neviht ni mogoče napovedati.” OK, torej je bilo potrebno računat, da naju bo nekje vmes napralo. 

CAM00305 (1024 x 768)Vzpon po strmih traviščih na Vrtačo

CAM00306 (800 x 646)Vrtača

To pa je v končni fazi pomenilo da sem svoj odhod na T24 napovedal le 4 dni prej. Klub pozni odločitvi,  so se javili prijatelji za oskrbo na vseh treh ključnih mestih (Ljubelju, Dolgi njivi in pl. Javornik). Skratka po vseh obsežnih pripravah in logistiki, sva bila s Klemenom pripravljena da se podava na pot.

CAM00315 (1024 x 768)Stara graničarska pot čez Ljubeljščico

Začela sva točno ob 4.31 pred občino v Tržiču. Tu naju je pričakal Aleš Rozman (sicer bivši rekorder T24), kateremu sva predala svojo opremo za pl. Javornik. Za relativno pozen štart sva se odločila iz razloga da se dobro naspiva in da se na pot odpraviva podnevi. V rahlem teku sva premagala prvi kilometer vzpona na Dobrčo. Izbrala sva pot, ki pri kapelici zavije desno stran od transverzalne poti. Na ta način sva si prihranila kakšnih 10 minut, saj gre SPP precej naokoli. Z Bistriške planine sva direktno po strmi bližnjici nadaljevala do Lešanske planine. Žal zaradi podrtih dreves nisva prav veliko prihranila na času. Z Lešanske planine pa sva med podrtimi drevesi vzpela skorajda direktno na vrh Dobrče (1 h 23 min).

CAM00317 (1024 x 768)Stari Ljubelj

Z Dobrče sva se spustila po brezpotju na planinsko pot proti pl. Prevala. Nobeden od naju tega brezpotja ni poznal najbolje. Zato so spet šle dragocene minute po zlu. Je pa zanimivo da na severni strani Dobrče ni podrtih dreves. Vmes pa sva prestrašila čredo muflonov. Gamsov, kač ter takšnih in drugačnih živali je bilo na tej dolgi poti, razumljivo, precej. Enkrat vmes sem skorajda stopil na gada, kot me je kasneje opozoril Klemen.

CAM00322 (1024 x 768)Košutica oz. Ljubeljska Baba – najlepša Tržiška gora

Proti pl. Prevali sva večinoma tekla, razen seveda vzponov na vmesnih vrhova Čisovec in Sivoro. Kljub temu da sva komajda začela, z menoj nekaj ni bilo v redu. Prav siliti sem se moral, da sem lahko tekel. Še huje je bilo s Prevale čez Kalvarijo na Begunjščico. Tu sem izjemno trpel in komajda sledil Klemenovem tempu. Nisem mogel verjeti, saj mi običajno Kalvarija zaradi strmine zelo leži in še vedno sem se poigraval z njo. Začenjal sem razmišljati, da če se mi stanje ne po popravi, ne bom prišel niti do Ljubelja, kaj šele do konca. Na srečo sem se na vrh Begunjščice le nekako privlekel (3 h 10 min).

CAM00328 (1024 x 768)Na Košutici

Za spust z Begunjščice proti Vrtači sva uporabila Smokuški plaz. Po njem (razen pozimi) še nisem hodil. Na srečo se je izkazalo da je to pravilna izbira, saj je to melišče precej boljše od Šentanca. Edina težava je da pripelje zelo nizko – do koče pri izviru Završnice. Tu sva napolnila kamele, potem pa sva se po bližnjici direktno vzpela proti vrhu Vrtače. Nad prečno markirano potjo proti Stolu sva zavila proti Južni grapi in se po strmih traviščih, na njen desni strani, povzpela direktno na vrh Vrtače (4 h 35 min). Začuda se je moje stanje nenadoma popravila. Postal sem tisti pravi, ki mu breg nič ne more! Še vedno pa ne vem kaj je bilo narobe na Begunjščici. Vzpon na Vrtačo je zaradi neverjetne strmine fizično izjemno naporen. Kot bi tekel 4-krat zapored na vrh Planiške velikanke. Še huje je bilo potem po isti poti sestopiti navzdol. Bilo me je strah, a sem stisnil zobe.

IMG_20140705_122629_1_7699626Strm vzpon na Veliki vrh

CAM00335 (1024 x 768)Velik vrh Košute

Potem pa sva po markirani poti sestopila na Zelenico. Vendar sva že nad kočno zavila proti Trianglu. S Triangla sva pa po stari graničarski poti čez Ljubeljščico nadaljevala do Starega Ljubelja (6 h 4 min). Dejansko sva od Triangla pa vse do Košutnikovega turna, ves čas hodila po grebenu – kar 28 km. Na Starem Ljubelju sta naju pričakala Klemenov brat in mama. Pojedla sva kar sva le mogla ter si natočila kamele, saj bo naslednja okrepčevalnica na vrsti šele čez dobrih 5 ur na Dolgi njivi.

CAM00332 (1024 x 768)Greben Košute

S polnimi želodci sva potem nadaljeval po grebenu proti Košutici. Dejansko je to eden redkih lepih delov poti T24. Tu sem res hodil z užitkom. Daje Košutica na vseh zemljevidih, pa tudi ni naključje. Prek Grunta sva se strma vzpela na njen vrh (7 h 21 min). Klemena je doletela rahla kriza, meni pa je letelo kar samo od sebe.

CAM00337 (1024 x 768)Kladivo

Sledil je precej zoprn spust do Hajnževega sedla. Potem pa vzpon po ferati na Veliki vrh Košute. Spet mi je vzpon zelo pasal in noge so šle kar same od sebe. Super, saj sva do sem imela v nogah že 28 km in prek 4000 m pozitivnih višincev. Počasi sem začel verjeti da lahko vendarle pridem do konca. Na Velikem vrhu naju je pozdravilo nekaj prijateljev. Potem pa sva začela prečenje najdaljšega neprekinjenega grebena v Sloveniji – mogočne Košute (podrobneje o Košuti sem pisal tule). Sva kar mižala, da ne bi gledala kako daleč je Košutnikov turn. Na Storžič nekje na jugu, ki naju čaka skorajda na koncu, pa se tudi nisva upala ozreti. Začudeni planinci, ki jih je bilo tu kar precej, pa sploh niso mogli verjeti da namerava to dolgo pot premagati v enem dnevu.

CAM00342 (1024 x 768) Veliko Kladivo

Do Velikega Kladiva je bila lepa travnata ravnina (8 h 56 min). Spet sva le uživala v lepem in ne preveč napornem teku. Sledil je zelo zoprn in tehnično zahteven spust na Škrbino. Vendar nama je spust olajšalo navijanje, ki se je slišalo že od daleč. Na Škrbini (9 h 18 min) sta naju pričakala Uroš Feldin in Anita Brunec. To je bila velika sreča, saj je Klemenu že zmanjkalo vode, jaz pa sme potreboval energijske ploščice. Hvala! Od tu do Dolge njive pa sva hodila še več kot dve uri.

CAM00344 (1024 x 768)Uroš Feldin in Anita Brunec sta naju pričakala na Škribni

image001 image004Na Škrbini (Foto: Uroš Feldin)

Sam sem mislil da je od Škrbine do Košutnikovega turna le lučaj. Pa sem se grdo zmotil. Greben Košute je postal neskončen. Kmalu sem padel v krizo iz katere se potem nisem popolnoma izkopal do konca proge v Tržiču. V stegenski mišici me je prijel tudi mišični krč. Kratek postanek je težavo na srečo rešil. Sledil je najtežji del poti – čez Ostrv. Tu je pot zelo izpostavljena. In vsak napačen korak vodi v smrt. Moje noge pa niso bile več zanesljive. Tresel sem se od strahu in pot premagoval le po polžje. Še sreča da se je Klemen ponudil da mi nese palice tu čez, ker drugače ne vem kaj bi bilo.

CAM00340 (1024 x 768)Vrtača, Begunjščica in Košutica so že oddaljen spomin

Po dveh urah neskončno dolgega prečenja Košute sva bila končno na Košutnikovem turnu (10 h 56 min). Oba že zdavnaj brez vode. Klemen v še relativno dobrem stanju, sam pa sem bil v totalni krizi. Skratka čez Košuto sva se res vlekla. Spraševal sem se če ne bi kar odstopil na Dolgi njivi.

CAM00347 (768 x 1024)V krizi na Košutnikovem turnu

Tudi sestop proti Zgornji Dolgi njivi je vse prej kot prijeten. Že več ljudi je na teh strmih pobočjih izgubilo življenje. Zato je bilo, tako kto skorajda povsod na tej poti, treba paziti na vsak korak. Na Dolgi njivi pa naju je, izmučena, pričakal pravi luksuz. Tu sta naju že 2 ure in pol čakala Klemen Triler in njegova žena. Klemen je zelo dober poznavalec T 24, tudi najmlajši, ki jo je pretekel. Zato je dobro vedel kaj potrebujeta dva na pol mrtva tekača. Klemen nama je skuhal makarone, ki sva jih nekako na silo pojedla. bolj kot karkoli drugega pa je pasala kokakola.

IMAG0307 (800 x 478)Luksuzna okrepčevalnica Klemena in Andreje Triler (Foto: A. Triler)

Klemenovo okrepčilo nama je deloma povrnilo moči. Zato sem se odločil da nadaljujem do konca. Klemen pa naju je dobronamerno opozoril da se T24 tu šele začenja. Od tu do cilja je bilo še 25 km s kakšnimi 1800 višinci. Na srečo je pot proti Stegovniku lepa in široka. Zaradi dežja pa je bila zelo blatna. Na tem dolgem odseku nekaj časa tečeva, nekaj časa pa hodiva. Na splošno pa tu ni nobenega razgleda, ki naju bi demotiviral. Treba je bilo le vztrajno hoditi. Velja pa opozorilo da je tu pot izjemno slabo označena. Brez predhodnega ogleda ali GPS sledi tu ne gre.

CAM00348 (1024 x 768) Stegovnik

Stegovnik je od vseh desetih vrhov na T24 najlažji, saj je potrebno premagati z vznožja le kakšnih 300 višincev. Na vrhu Stegovnika sva bila po 13 h 19 min. Meni so se končno spet začele vračati moči. Žal pa naju je to dobila nevihta. V trenutku sva bila premočena do kože. Naravo okno v Stegovniku sva izkoristila da sva na suho skrila mobitele. Potem pa sva hočeš nočeš v dežju napredovala proti pl. Javornik. Dež naju je pral kar debelo uro. Upala sva da bo ponehal preden prideva do Javornika, da se lahko preoblečeva in suha nadaljujeva na zadnji kos poti.  In res je dež nehal 5 min hoje pred Javornikom.

CAM00349 (1024 x 768)Sivo nebo naznanja prihod nevihte

Pri koči na pl. Javorniku naju je pričakal Aleš Rozman. Spet sva bila deležna hotelske oskrbe. Glavno pa je bilo da sva se lahko preoblekla. Po krajšem postanku sva odrinila proti Storžiču. Na začetku ni šlo nikamor, saj so bile mišice neogrete. Potem pa je spet steklo.

IMG_1065 - kopija (800 x 600)Oskrba na planini Javornik (Foto: Aleš Rozman)

Vendar na Storžič (po poti čez Škarjev rob) enostavno nisem mogel več. Le še sledil sem Klemenu, ki je hodil na videz brez vseh težav. Na vrhu Storžiča (15 h 49 min) sem se sesedel od utrujenosti. Imela pa sva lepo kuliso, saj sva tu dočakala sončni zahod. Vendar naju to ni pretirano razveselilo, saj nisva hotela hoditi po temi.

CAM00352 (1024 x 768)Storžič

Za pomoč na zadnjem kosu poti, sem poslušal glasno glasbo. Tako je navzdol po žlebu letelo kar samo od sebe. V veliko pomoč pa so bila tudi melišča. Ponavadi po njih ne tečem. Tokrat pa sem, saj sem vedel da s temi copati tečem zadnjič. T24 pač terja svoj davek. Pridem toliko k sebi da sva do Velike poljane tekla skorajda ves čas. Neverjetno kako ti lahko vsaka najmanjša stvar pomaga.

10418383_10204165204073431_1594426585160907543_n 10352758_10204165204273436_50850755233166245_n

Sledil je še zadnji vzpon na Tolsti vrh Kriške gore. Mene je spet popolnoma zabilo. Med tem ko je Klemen še vedno hodil brez vseh težav. Na Tolstem vrhu (17 h 12 min) sva se opremila z naglavnimi lučkami, saj naju sedaj čaka še 1300 višincev zahtevnega spusta v Tržič. Sedaj je bil cilj že presneto blizu. A, kaj ko noge ne dajo nič več od sebe. Ko je Marjan Zupančič postavljal svoj neverjetni rekord T24 (13 h 42 min 50 s),  sva bila iz Tolstega vrha v Tržiču v manj ko eni uri. Midva s Klemenom pa sva potrebovala kar uro in pol. Spust se mi je blazno vlekel in šlo mi je kar na jok. Poleg tega sem bil žalosten, ker sem zadrževal Klemena. Sem mu rekel naj gre naprej, pa ni hotel. Vsekakor bi Klemen sam s T24 opravil vsaj 2 ure hitreje.

CAM00353 (1024 x 768)Tolsti vrh

Enkrat, pa ne vem kdaj, sem bil preveč utrujen, sva bila naposled prispela v Tržič. Ura je pokazala da sva za pot potrebovala 18 h 55 min. GPS pa je nameril  64 km ter 6746 višinskih metrov vzpona ter prav toliko spusta. Volje za veselje v cilju žal ni bilo. To bo enkrat ko pridem k sebi. Takrat vem da si bom spet želel na to pot, čeprav sem rekel da ne grem nikoli več.

IMG_1072 (1024 x 768)Prihod v cilj v Tržiču (Foto: Aleš Rozman)

Kot zanimivost, sem na preizkušnji shujšal za štiri kilograme, kljub temu da sem na okrepčevalnicah pojedel tri kosila. Vmes po poti pa sem povprečno vsako uro pojedel eno energijsko ploščico – skupno sem jih pojedel okrog 15 (vsaka s 160 kcal). Pa še vedno se mi zdi da sem jedel premalo. Popil pa sem okoli 6 l izotonika. Sproten vnos hrane in pijače je nujen, saj telo brez tega zelo hitro odpove.

Še enkrat najlepša hvala vsem spremljevalcem, ki ste sploh omogočili da je podvig uspel!

IMG_1074 (1024 x 768)(Foto: Aleš Rozman)

Povzetek ture (časi): 

  • Tržič: 0 h 0 min (4:31)
  • Dobrča: 1 h 23 min
  • Begunjščica:  3 h 10 min
  • Vrtača: 4 h 35 min
  • Košutica: 7 h 21 min
  • Veliki vrh: 8 h 56 min
  • Veliko Kladivo: 9 h 18 min
  • Košutnikov turn: 10 h 56 min
  • Stegovnik: 13 h 19 min
  • Storžič: 15 h 49 min
  • Tolsti vrh: 17 h 12 min
  • Tržič: 18 h 55 min (23:26)

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

8 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s