Odprava na Elbrus se naglo približuje. Le še štirje tedni! Jaz pa zaradi izrazito slabega vremena v letošnji zimi skorajda nisem mogel trenirati. Na srečo sem vsaj precej višincev nabral na turnih smučeh. In prav višinci in ne razdalja so glavni poudarek mojih treningov.
S turo sem začel v vasi Zgornje Veterno nad Križami. Moj prvi vzpon je bila Kriška gora po poti mimo Koče na Gozdu. Snega je precej. Ampak se le ta začne šele čisto pri vrhu Kriške gore. Sestopil sem po poti čez Mizico v Tržič. Ledu na poti ni bilo. Tako da dereze niso bile potrebne. Moj naslednji cilj je bila Dobrča. Pot iz Tržiča na Dobrčo je precej dolgočasna. Ampak je bila logična izbira, saj premore kar 1135 višinskih metrov vzpona, kar je skorajda največ kar se da trenutno narediti varno v teh snežnih razmerah. Sneg se je na poti začel malce pod Bistriško planino. Čez Lešansko planino pa sem moral urezati svojo gaz. Mestoma se mi je sneg prediral do pasu. Na vrhu Dobrče je bilo toliko snega, da je bila vpisna skrinjica globoko pod snegom. Sestopil sem mimo Koče na Dobrči v Begunje. Nato pa sem mimo gradu Kamen po cesti odtekel v Drago. Tu pa me je čakalo še zadnjih 1000 m vzpona do Roblekovega doma na Begunjščici.
Vsakič ko sem pritekel v dolino sem pritekel v pomlad (s temperaturami do 13 °C). V hribih pa je bilo zelo mraz (okrog 1 °C). Zato sem se kar s težavo prisilil še tretjič zapored riniti gor v ta mraz. Vendar počutil sem se odlično in do Robleka pritekel razmeroma hitro. Sestop z Robleka, pa je bil še hitrejši zaradi dobrega snega. Na koncu se je na nabralo 3190 m vzponov in 3080 m spustov na razdalji zgolj 32.5 km, kar pove da je šlo za strmo progo.
Bojan Ambrožič 