Po daljšem vremensko zelo sivem obdobju, smo spet Dežela na sončni strani Alp. In v takem vremenu mi je dragocena vsaka minuta prostega časa. Tako kakšen vikend dam prednost teku, drugič hribom, spet tretjič plezanju. Tokrat sem uspel združiti vse troje.

Video: Klemen Triler

Zato sem se v soboto z veseljem odzval povabilu Klemena Trilerja, da se mu pridružim na gorskem ultramaratonu T24. Le tega sem sicer v celoti pretekel že lani. Brez najmanjše kančice dvoma lahko rečem da je bil to najtežji tek, ki sem ga kdaj koli končal. Ni lahko. Zato sem se odločil da tokrat za trening premagam le prvo tretjino od Tržiča do Ljubelja.

Ob pol štirih zjutraj se nas je na štartu zbralo kar 11, kar je zagotovo rekord od časov uradnih tekem. In če dobro pomislim lahko rečemo, da je bila ta tekma vsaj 10 let pred svojim časom. Če bi bila na sporedu danes, bi se zagotovo takoj prijela. Pred 15 leti pa je bil gorski ultramaraton (sploh v Sloveniji) še povsem v povojih. Danes je zgodba drugačna in se zdi da je lažje najti ljudi, ki bodo tekli 100 ali 200 km, kot kako resno atletsko disciplino, kot sta npr. tek na 5 in 10 km.

Sprva smo se zagnali v 1200 višincev dolg vzpon na Dobrčo. Zaradi prave reke 11-stih lučk in Lune, je bilo svetlo skorajda kot po dnevi. Presenetilo nas je, da kljub jasni noči, ni bilo mraza. Sledil je vzpon na Begunjščico, kjer se je zdanilo. Vstopili smo v čudovito jutro, ki bi ga bi sicer zamudili. Po Smokuškem plazu smo hitro sestopili na Zelenico. Potem pa smo se zagnali po strmih travah naravnost na Vrtačo. Tu je tako strmo kot v Planici. Zato so noge že pošteno trpele. Na vrhu Vrtače smo imeli v nogah že 3000 višincev vzpona. Za tem sem jaz skupini sledil le še do Ljubelja, kjer smo bili po približno 7 urah. Ostale pa je čakalo najmanj še 13 ur in pa 3700 višincev / 42 km do cilja. No na koncu so do cilja prišli le trije najbolj vztrajni.

Nadaljevanje na naslednjem blogu …