Tek na Triglav s Krme, 27. 6. 2012

Na Triglav sem  pred tem tekel že trikrat. Vendar se mi niti enkrat niso stvari povsem poklopile. Predvsem je problem vreme, ki je enkrat prevroče, drugič pa zapade “avgustovski” sneg. Drug problem pa predstavlja kar Triglav sam, ki je s svojo mogočno podobo pravi magnet za obiskovalce. Posledično je Triglav med sezono množično obiskan. Teči na vrh v taki gneči pa je nevarno tako za tekača, ki prehiteva, kot tudi za nič hudega sluteče planince.

Zato sem se odločil da tokrat tečem na Triglav še pred začetkom glavne planinske sezone. Letos je bilo to izjemoma možno, saj je sneg v visokogorju skopnel že zelo zgodaj. Izbral sem pot s Krme prek Planike, ker je to po mojem mnenju najbolj tekaška varianta. Ostale možnosti (npr. čez Prag) so še hitrejše, vendar se tam zelo težko zares teče. Pot s Pokljuke tudi sodi med položne, a mi ni toliko pri srcu zaradi visoke nadmorske višine izhodišča ter spustov na progi.

Malo polje – najdaljša ravnina na progi 

Še preden pa sem se zares podal na tek, sem progo nekajkrat pretekel v v svojih mislih. Pomislil sem na vsak detajl proge ter sestavil načrt na katerih mestih bom napadal in kje bom varčeval z močmi. Posebno pozornost pa sem namenil vsem spustom na progi. Šele ko je bila glava pripravljena na tek, so sledile fizične priprave. Izbral sem svoj nov tekaški nahrbtnik Source Spinner Pro 2. Gre za majhen, lahek nahrbtnika, ki je na srečo ravno še dovolj velik da se vanj poleg vode spravi še kakšna malenkost. V nahrbtnikov meh sem natočil pol litra vode. Vedel sem da bo to z rezervo več kot dovolj, saj pri hudi naporih telo zavrača vodo. Takrat vso vodo, ki jo spiješ dejansko takoj izbruhaš. Zato voda ne bo toliko namenjena samemu pitju, kot temu da si bom na hitro omočil ustnice in jezik. Napolnjen nahrbtnik je tehtal skupno dober kilogram. Več problemov sem imel s copati za gorski tek. Na koncu sem izbral Speedcroske, ki sem jim odstranil originalne vezalke ter jih zamenjal z vezalkami s starih Inov-8tk.

Nagrada za tek – vedno navdušujoč razgled s Triglava

Današnja vremenska napoved  je bila še kar ugodna. Skrbelo me je le to da ne bo preveč hladno. Zato sem se na štart v Krmo odpravil šele po deveti uri, v časovnem oknu ko bo najbolj toplo. Že na začetku sem bil presenečen, ker je bilo pri Lesi v Krmi, navkljub pozni uri, parkiranih le nekaj vozil. Gneče torej ne bo. Štart! V prvi ravninski kilometer se zaženem brezkompromisno. Moje ne ogrete noge, pa se še malce obotavljajo. Predvsem pa se jim še pozna predvčerajšnji Tek na Vršič. Potem pa mi steče. V prve položne klance skozi bukov gozd  gre skorajda samo od sebe. Pazim le na to  da tečem po idealni liniji navzgor po bližnjicah. Večinoma mi je to kar uspelo. Po slabih 20 min teka sem že izven gozda, na tistem mestu kjer se vidi “U” profil Krme. Bližnjic od tu dalje ni več. Tek pa postane precej bolj naporen, saj  tu pot prekriva za tek zelo zoprn grušč. Pazljivo stopam z namenom da mi grušč ne bi uničil ritma. Vseeno pa ne pretiravam z napadi, saj se ne želim iztrošiti že čisto na začetku.

 

Triglavski kot in ravnica Vrtača

Gruščnatega dela je na srečo hitro konec, pot pa se zravna na prijetni ravnici Vrtača. Tu je pot tako nezahtevna da sem lahko tekel na polno ter si vmes privoščil še prvi požirek pijače. Sledi dokaj naporn vzpon skozi macesnov gozd, ki se konča na veliki uravnavi Malega polja. Dobro minuto časa, ki sem ga potreboval, da sem pretekel Malo polje, sem izkoristil za nekaj globokih vdihov s katerimi sem si znižal srčni utrip. To je bilo nujno potrebno, saj me je na koncu polja čakal vzpon po bližnjici do pastirskega stanu v Zgornji Krmi. Bližnjica pa poteka po precej strmih travah, ki zahtevajo čist drugačen slog teka, kot prej. V tisti minuti sem se v glavi pripravil na to da bodo noge močno pekle, ko bom grizel v strmino. In res so! Nagrada za trud je bil dober vmesni čas pri Prgarci (40 min 10 s). Sledil je krajši ravninski del čez planino, potem pa so noge začele spet peči. Pot čez Kurico  mi (tako kot zadnjič) ni uspelo preteči. Niti se nisem trudil, saj je tako strmo da si s hitro hojo le nekaj odstotkov počasnejši kot s tekom, hkrati pa prihraniš veliko moči. Vendar, takoj ko se je pot malce zravnala, sem nadaljeval s tekom. Na Konjskem sedlu sem imel vmesni čas 56 min 30 s – dobre 3 minute hitreje kot zadnjič.

 

Vzhodni greben Triglava

Vest da sem dobro na poti, me je kar izstrelila najprej proti Planiki. Pot je na tem odseku tako položna, dam sem lahko ves čas tekel. Res da gre večinoma za grušč, a ne tako zoprn kot tisti spodaj v Krmi. Višinci so se hitro nabirali, hkrati pa je padala tudi temperatura zraka. Pravzaprav sem imel veliko srečo z vremenom, saj ni bilo vroče in niti ne mrzlo. Tako sploh nisem bil žejen. Vseeno sem se na Planiki (1 h 15 min) odločil da nase navlečem trak in pa velur, kar me je stalo pol minute časa. Sledilo je prijetno presenečenje, saj je bila bila pot proti vrhu Triglava skorajda prazna. Zato se mi ni bilo potrebno ustavljati ali celo čakati na planince. Iz svojih nog sem iztisnil  vse tisto kar je v njih še ostalo. Pa ni bilo v njih več veliko, saj se mi je poznalo spomladansko pomanjkanje treningov z veliko višinsko razliko. Na začetku poti na Mali Triglav je par krajših melišč, kjer se da odlično teči. Tik pod vrhom M. Triglava pa so moje noge dokončno stopile v živo skalo, kar je  zahtevalo novo menjavo sloga teka. Sledil je hiter adrenalinski spust po grebenu z Malega Triglava. Na srečo tudi na tem odseku nisem srečal nikogar. Zato da sem bil še hitrejši, se večinoma nisem držal poti na severni strani grebena, ampak sem tekel direktno po vrhu grebena. To je zahtevalo kar nekaj koncentracije. Potem pa je sledil le še ciljni finiš na vrh Triglava, kamor sem pritekel v času 1 h 42 min 30 s. Na cilju je bil moj obraz popolnoma naguban in izmučen. Vendar gube od utrujenosti so že po nekaj trenutnih izginile,  zamenjal pa jih je  nasmeh zadovoljstva, saj sem osebni rekord izboljšal za več kot 6 minut. Hkrati pa vem da imam še precej rezerv za še hitrejši tek.

Tek po grebenu Triglava zahteva (gorniške) izkušnje in pa veliko koncentracije. Zato tega raje ne počnite.

Na vrhu Triglava je bilo celo bolj toplo, kot na Planiki. Tudi pihalo ni preveč. Vetra je bilo le toliko, da je občasno razgnal oblake in razkril običajne Triglavske razglede. Sestopil sem po isti poti. Računal sem da si bom nazaj grede lahko dotočil vodo na izvirih v Krmi. Pa s tem ni bilo nič, saj so skorajda presahli. Nazaj grede sem srečal tudi brata Markuš – bolj znana kot odlična fotografa gorskih živali. Tudi tokrat sta bila uspešna, saj je bilo  gamsov in svizcev, zaradi odsotnosti ljudi, nenavadno veliko. Pa še en živlaski mit lahko z gotovostjo potrdim. Na spletu se veliko govori da je letos videti nenavadno veliko miši. Tudi jaz jih nenehno videvam. Vzroka za pojav miši ne poznam. Poznam pa dva, ki  vesta kje leti rešitev. Sestop v Krmo se mi navadno zelo vleče. V družbi pa je minilo ekspresno.

Vmesni časi:

  • Lesa v Krmi: 0:00
  • Prgarca: 40 min 10 s
  • Konjsko sedlo: 56 min 30 s
  • Dom Planika pod Triglavom: 1 h 15 min
  • Mali Triglav: 1 h 32 min
  • Triglav: 1 h 42 min 30 s

Arhiv tekov na Triglav:


Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

10 comments

Odgovorite Anonimnež Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.