Dobrča je moja hišna gora. Na nobeno drugo goro se še nisem tolikokrat povzpel (kaj šele tekel) kot prav na Dobrčo. Večkrat sem na Dobrčo tekel tudi od doma. Na teku na Dobrčo, pa sem letos kljub temu nastopil šele prvič. Na štartu prve izvedbe teka,pred dvemi leti, sem sicer pojavil, a sem si zaradi nesrečnega sosledja dogodkov, le nekaj minut pred začetkom tekme huje zvil gleženj. Lani sem se tekme, prav tako zaradi poškodbe, udeležil le kot gledalec. Tudi letos je bilo na tesno, ker nisem vedel ali si mi bo po zahtevnem teku na Triglav uspelo dovolj hitro (v le dveh dneh) regenerirati. Na srečo sem sem se počutil v redu in sem se odločil da nastopim na domači tekmi.

Štart teka (Foto: Tržiške Strele)

Peter Lamovec je tek na Dobrčo izkoristil, kot zadnjo pripravljalno tekmo pred evropskim prvenstvom (Foto: Tržiške Strele)

Štart teka je bil že ob devetih zjutraj, kar je po mojem mnenju pametna poteza, glede nato da je bil danes eden najbolj vročih dni v letu. Organizatorji so se na vročino maksimalno dobro pripravili in postavili kar štiri okrepčevalnice. Ja, prav ste slišali štiri okrepčevalnice na zgolj dobrih šest kilometrov in pol dolgi progi- s 786 m višinske razlike. Kljub temu da je bilo vse s strani organizatorjev odlično pripravljeno, se nas je na štartni črti zbralo le okrog 40 tekačev. Od državnih reprezentantov je bil tu le Peter Lamovec, med mladinci pa novinec v reprezentanci Anže Božič. Državna reprezentanca sicer naslednji teden potuje na evropsko prvenstvo v gorskem teku v Turčiji.

Dobre pol minute za Petrom sem še jaz prifiniširal v cilj (Foto: Tržiške Strele)

Foto: Tržiške Strele

Že takoj po štartu se je izoblikovala vodilna skupina, kateri tempo sva izmenično narekovala jaz in Peter Lamovec. Meni je ležal predvsem čisto začetni del proge, ki je prijetno strm. Potem pa je sledil približno 2.5 km dolg dokaj odsek položne makadamske ceste. Vedel sem da tu proti Lamovcu nimam nobenih možnosti. Pa sem vseeno ves čas vlekel naprej, namesto da bi hranil moči za kasneje. Pri Bistriški planini začne makadam postajati vse bolj strm. Na tem odseku bi si lahko pripravil priložnost za napad. A, le če bi si prihranil dovolj moči. Vendar, ker sem se skuril že v prvih kilometrih, pravega orožja v nogah nisem imel več. Pač, pa je pri lovski koči na Bistriški planini napadel Peter. Nekaj časa sem ga lahko še držal. Potem pa se je korak za korakom začel oddaljevati od mene. Sledil je še najbolj strm del proge po kolovozu do Lešanske planine. Peter je strmino, kot edini med vsemi tekmovalci v celoti pretekel. Tudi jaz bi jo lahko, pa sem raje hitro hodil. Na ta način sem ga sredi klanca spet ujel. Potem pa mi je pod Lešansko planino dokončno pobegnil. Do cilja je za tem sledil le še valovit teren z rahlimi spusti in vzponi. Glede na to da sem se na tem odseku že tolikokrat poškodoval, da bi lahko na vsakih nekaj metrov proge postavil spomenik svojim gležnjem, nisem pretiraval in raje svoje “najdražje” varno pripeljal do cilja. Dosežen čas, nekaj sekund pod 40 min konec koncev tudi ni bil slab. Peter pa je rekord proge zgrešil le za pol minute, kar je odlično rezultat za tek v  taki vročini.

Foto: Tržiške Strele

Razgled z Dobrče

S prihodom v cilj se je prava uživancija šele začela. Zaradi enkratnega vremena se mi ni mudilo v dolino. Sem raje še dolgo v popoldan užival na soncu. Tu gor je bila vročina še znosna, v dolini pa… .. .no, kakor kje. S Petrom sva odtekla še na vrh Dobrče in Šentanski vrh ulovit razglede. Sicer je bilo 100 % jasno, a se zaradi množice aerosolov v ozračju ni videlo daleč. Triglav, ki je ponavadi enega osrednjih figur razgleda, je bilo komajda mogoče slutiti.Po konca teka je sledilo tudi žrebanje praktičnih nagrad. Glavna nagrada -električno kolo- je tudi odšla v prave roke. Skratka, lepa tekma. Le to upam da organizatorji ne bodo obupali, zaradi slabe udeležbe.

Trasa teka na Dobrčo

• Foto Tržiške strele: http://www.facebook.com/media/set/?set=a.10151062712880115.476773.193729585114&type=1
• REZULTATI: http://www.trziske-strele.si/files/75-rezultati-2012.xls

Bojan Ambrožič