Projekt tek na Triglav po službi sem imel v mislih že zelo dolgo časa. Vendar zaradi počene kosti v gležnju že eno leto praktično ne morem trenirati. Gleženj me boli bolj ali manj ves čas. Zelo težko mi je biti že toliko časa brez hribov in teka. V zadnjih treh tednih pa me je nenadoma iz nekega razloga gleženj začel nekoliko manj boleti in sem takoj izkoristil priliko, da sem spet začel trenirati.
Ob 15:55 sem pričel s tekom v Krmi. Vse sem naredil enako, kot na vseh dozdajšnjih svojih tekih na Triglav – s to izjemo, da sem prvič tekel s pohodnimi palicami zaradi stabilizacije gležnja. Z Izjemo prvega kilometra, ki je res ravninski, so mi palice (do Planike) prišle skorajda ves čas prav. Pot skozi Krmo je vsako leto bolj podrta in zagruščena. Ker sem brez vsake tekaške kondicije, enostavno nisem mogel “zagrabiti klanca” in sem se namesto na tekaški korak, še toliko bolj opiral na palice. Do Prgarce sem potreboval 58 min, Konjskega sedla 1 h 22 min in do Planike 1 h 45 min. Z nejevoljo sem ugotovil, da sem samo do Planike potreboval že 3 min več časa od osebnega rekorda na vrh Triglav. Končni čas bo obupen. Vseeno sem se odločil, da dokončam zgodbo in nadaljujem do vrha Triglava. Utrujenost v nogah je kmalu postal vse večja. Dejansko nisem mogel več teči in sem se samo še vlekel po zajlah do vrha Malega Triglava. Ker sem se zavedal, da nisem najbolj v redu, sem prečenje grebena z Malega Triglava opravil kar se da previdno. Na koncu grebena, kjer se greben zopet razširi in je največja izpostavljenost mimo, se začne zadnji vršni vzpon na Triglav. Tu sem srečal skupino slovenskih planincev, ki so pravilno sestopali pripeti s samovarovalnimi kompleti. Pozdravil sem jih in obšel tako, da sem šel na drugi strani iste zajle. Z vso močjo sem pritisnil na noge, da dokončam ta izziv. V tistem trenutku mi je na zlizani skali spodrsnilo. Poskušal sem se ujeti tako, da sem z rokami in nogami objel skalovje. Istočasno me je gospod iz omenjene skupine na nasproti stani zajle z vso silo zagrabil za gleženj in mi na ta način najbrž rešil življenje. Hvala! Res sem imel srečo. Skorajšnji zdrs v smrt sem preživel samo z nekaj manjšimi praskami. Seveda po tem dogodku nisem mogel več kaj dosti. Vrh Triglava sem dosegel v 2 h 30 min. Glede na to kaj se mi je zgodilo, sem sestopil previdno in počasi. Ne samo do Planike, kjer je ves čas objektivna nevarnost zdrsa, ampak še skozi celotno Krmo, kjer večina poti predstavlja “zvinjegleženj kamen”. Pri Prgarci me je počakala Petra. Vesel sem bil, da sem jo videl. Z oporo na palice je moj gleženj začuda brez posledic preživel celotno turo. Pri avtu sva bila malo pred 22. uro zvečer. Kljub utrujenosti zaradi neljubega dogodka ponoči dolgo časa nisem mogel zaspati. Predvsem sam sebi obljubim, da ne bom več tekel po zahtevnih poteh dokler dokončno ne saniram poškodbe. Ta tura mi je res v velik opomin kako zelo nevarno postane v gorah v trenutku prepričanja, da nevarnosti ni.