Tek na Kredarico, 24. 12. 2017

Morda enkrat na zimo, pa še to ne čisto vsako, so razmere dovolj dobre, da je mogoče varno teči na Kredarico, navkljub obilici snega. Od doma je to nemogoče predvideti. Ker pa sem bil “slučajno” ravno včeraj gor, sem vedel da je tak tek trenutno izvedljiv. Na teku sta se mi pridružila Grmadarja Marjan Šebenik in Marko Adamič.

S tekom smo začeli ob osmih zjutraj izpred Kovinarske koče v Krmi. Prva dva kilometra smo tekli po cesti do zadnjega parkirišča v Krmi. Nato pa naprej po peš poti (gazi) proti Kredarici. Na mojo srečo je bila gaz zaradi obilice obiska precej bolj utrujena kot prejšnji dan. Vendar je bilo teči še vedno zelo naporno, ker je sneg spodrsaval. Prediralo se pa ni. Do gozdne meje sem tekel ves čas. Nato pa me je počasi začelo pobirati. Tek se je vse bolj spreminjal v hitro hojo. Tu sem tudi skorajda ujel Luka Miheliča, ki je bil na treningu turnega smuka. Na daleč sem ga držal vse do Malega polja. Nato pa mi je na ravnini pobegnil.

Na Prgarci sem bil v času 55 min od konca ceste, kar je 15 min počasneje kot tečem poleti. Vendar se je klanec tu šele začel. Zaradi strmine nisem mogel več teči. Ker pa je bila gaz od tu dalje dobra, sem še naprej napredoval razmeroma hitro. Na prehodu na Ržke pode je na poti nekaj ledu. Zato tu priporočam pohodne dereze. Z nekaj previdnosti pa se da priti čez tudi brez njih.

Dereze sem nataknil šele sredi žleba pod Vrhom Snežne konte, saj je na vrhu žleba izpostavljena prečnica v levo. Prejšnji dan je bil tu trd, zbit sneg. Poleg tega pa gaz na tem odseku še ni bila utrjena. Z gojzarji oz. pancerji ni bilo težav, ker so le ti trdi in je z njimi mogoče vbiti stopinje v trd sneg. Copati za gorski tek pa so mehki. Včeraj samo s copati ne bi prišel čez ta odsek. Tokrat pa je bilo drugače, saj je bila čez speljana široka utrjena gaz. Sneg pa je bil zaradi odjuge tudi močno zmehčan.

Od Vrha Snežne konte do Kredarice je sneg večinoma spihan skorajda do skalnate podlage. Na Kredarici sem bil v 2 h 8 min od konca ceste oz. 2 h 20 min od Kovinarske koče. Razmere so bile zelo prijetne, saj bilo toplo in ni pihal veter.

Največja nagrada za vzpon pa je bil sestop v dolino. Poleti moram pri sestopu paziti na vsak korak, da se ne bi zvil gleženj. To pa je psihično in fizično zelo naporno. Danes pa so bili idealni pogoji za sestop. Sneg je bil tako dober, odličen, da sem tekel brez tega napornega razmišljanja. Čisti užitek! V dolino smo pritekli v 1 h 5 min, s tem da smo se vmes še večkrat ustavili.

2 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s