Hanzova pot na Prisojnik naj bi bila najdaljša (in baje celo najtežja) zelo zahtevna pot v Sloveniji. Zato me je zanimalo kako je res z njo. Pot se začne pri Koči na gozdu ob Vršiški cesti. Na začetku me je razveselilo to daje dostop v plezalni del poti relativno kratek – le nekaj minut cikcakanja po melišču. Prepričan sem bil da bom od tu dalje užival v plezanju ob jeklenicah. Zato sem si nadel plezalni pas. Vendar sem kmalu ugotovil da to ni klasična ferata, kot sem jih bil vajen z Avstrijskih gora. Jeklenic kamor bi lahko vpenjal samovarovalni komplet je zelo malo. Večinoma so v skalo vbiti le klini in pa skobe. Zato menim da samovarovalni komplet na tej poti niti ni potreben.

Hudičev žleb

Pot ne poteka posiljeno po direktni liniji navpično navzgor, ampak išče lahke naravne prehode. Najprej ga poišče prek tolmuna pod manjšin slapom ter se začne držati ostro desno. Na tem delu je pot ves čas lahka. Jeklenice in varovala se zopet pojavijo šele tik pred vstopom v Hudičev žleb. Hudičev žleb je strma grapa v katero verjetno nikoli ne posije Sonce. Zato se v njem čez celo leto zadržuje sneg, kljub temu da leži na relativno nizki nadmorski višini 1600 metrov. Zaradi tega sem tovoril s seboj zimsko opremo: cepin in dereze. Oboje sem nujno potreboval, kajti dostop na snežišče preprečuje nekaj metrov široka krajna zev. V zev samo se pride brez težav, ker do tu pripelje pot. Težava je v tem da je treba zlezti gor na snežišče. To pomeni preplezati (v najboljšem primeru) dva metra visok navpičen ali celo rahlo previsen ledni skok. S cepinom sem si vnaprej skopal stope, da sem lažje nekako zlezel gor. Dejansko tukaj tudi drugi cepin ne bi bil odveč. Samo prečenje snežišča pa ni zahtevno, ker ni strmo. Vendar led se topi in težko je reči kakšne bodo razmere na tem odseku v prihodnje. Iz teh voda se napaja slap pod Hudičevim žlebom.

Snežišče v Hudičevem žlebu

Kje naj zlezem gor?

Potem pot za kar nekaj časa postane nezahtevna. Iz Vršiške smeri se ji priključi pot, ki gre proti Prednjemu oknu. Tu je spet nekaj varoval, potem pa se pot obrne nazaj v levo in se počasi vzpenja po meliščih proti Hudičevemu stebru. Vse skupaj se mi začne vleči, ker sem počasnejši od pričakovanj zaradi zoprnega mletja na meliščih. Pa še tako močno začne vleči mrzel veter, da me mestoma spravlja iz ravnotežja.

Sledi še vršni, najlepši del poti. Spet najprej krajši strmi vzpon ob jeklenici. Po tem pa je sledil po mojem mnenju najlepši del poti, kjer varoval ni in je treba kar lepo prijemati za skalo. Na vrh Prisojnika pa nas pripelje še krajša lojtrica. Razgled na vrhu je bi nenavadno dober, ker se ni pojavila kopasta oblačnost in zakrila vrhov.

Zanimiv, vršni del poti

Povsod naokoli vrhovi brez oblačka, na nebu le visoka oblačnost

Bi! Oh seveda bi dolgo poležaval na vrhu in še naprej užival v norih razgledih, a kaj ko je tako mrzlo pihalo, da v tem nisem zdržal prav dolgo. Za sestop sem izbral slovensko (južno) pot, ker po njej še nisem hodil. Izkazala se je za dobro izbiro za sestop, saj relativno udobno pripelje na pot proti Vršiču. Do Vršiča sem hodil šele 5 ur. Zato me je začelo zelo mikati da bi se lotil še druge Hanzove poti, ki pelje na Malo Mojstrovko. A, je še enkrat močneje potegnil veter in me prepričal da me je za danes že čisto dovolj prepihalo.

Slovenska pot

Z Vršiča do Koče na gozdu bi me čakalo še nekaj kilometrov trpinčenja kolen po asfaltu Vršiške ceste. Vendar sem imel srečo, da mi je ustavil že prvi avto (pa sploh nisem štopal!) in me zapeljal v dolino. Hvala, neznani voznici, za to uslugo!

Poštarski dom na Vršiču

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

• Posodobitev 2. 8. 2012: Hanzovo pot, ki jo je lani poškodoval lanski podor, so popravili.