Nad Vršičem potekata dve Hanzovi poti. Poimenovani sta po alpinistu in graditelju poti Ivanu Vertelju – Hanzi. Prva poteka čez SZ steno Prisanka, midva pa se odpravila po tisti, ki gre na Malo Mojstrovko. Z Erjavčeve koče sva se čez Vratca najprej povzpela na Slemenovo špico. Na travniku s pogledom na Jalovec je vedno prijetno posedeti. Žal jezerc, kljub obilju padavin, ni več. Škoda, ker TNP kaj ne ukrene v tej smeri, da bi se jezerske kotanje spet napolnile z vodo.

Nato sva se čez melišče pod severno steno Mojstrovke vzpela do vstopa v Hanzovo pot. Pot je v dobrem stanju. Le na eni izmed prečnic so od snežnega plazu nerodno skrivljene skobe in klini (previdno!). Glede na to da gre za zelo staro pot (zgrajena je bila leta 1928), jo po njeni težavnosti (B) ne moremo primerjati z modernimi feratami. Njen potek zgolj sledi najbolj enostavnim prehodom in skalnim policam. Zato pot ohranja nek kos romantike in običajnim planincem omogoča vpogled v vertikalen svet alpinistov. Meni se zdi najlepši vršni del poti, kjer ni jeklenic in klinov in je zato potrebno nekaj lažjega plezanja. Nazaj na izhodišče sva sestopila po običajni poti čez Grebenec. Na Vršič sva se podričala po melišču, ki je zgoraj že zdrsano, spodaj pa še odlično.