26. Svetovno prvenstvo v gorskem teku, Kamnik, Velika planina, Slovenija

Slovenija je dobila veliko čast da gosti 26. svetovno prvenstvo v gorskem teku. Tekmovanje seveda ni potekala prav v Kamniku, kjer ni nobenega hriba, ampak na bližnji Veliki planini. In prav lokacija te velike prireditve me je že od samega začetka najbolj begala. Namreč Kamnik sodi med slabše turistično razvite kraje v Sloveniji. Turistične infrastrukture, hotelov, nastanitev praktično ni. Spraševal sem se: “Kje bodo pa našli prenočišča za vseh 300 športnikov in športnih funkcionarjev iz 39 reprezentanc?” Vendar našli so jih, po (bližnjih in daljnih) okoliških krajih in pa v Termah Snovik. Sam bi prireditev prestavil npr. v Kranjsko goro, kjer bi bilo hotelskih namestitev več kot dovolj. Pa še gostom bi lahko ponudili lepo naravo in obilo možnosti za rekreacijo, trening. Prepričan sem da bi se reprezentance še leta po SP-ju vračale. V Kamniku pa nič takega zaradi česar bi se bilo vredno reprezentancam vračati. Velika planina je sicer raj na zemlji, a v primeru slabega vremena (megle) tega planšarskega bisera ne bi nihče niti videl.

Velika planina – prizorišče svetovnega prvenstva v gorskem teku

Vseeno tekmo smo dobili in potrebno jo je bilo organizirati. Nisem še izrekel čestitk Dušanu in Miri Papež za pogum da sta si upala na svoja pleča postaviti tako zahteven podvig, kot je organizacija svetovnega prvenstva – tekme na najvišji možni ravni. Zato jima čestitam tukaj v tem prostoru, saj menim da sta edina v Sloveniji, ki sta bila tega sposobna. Žal se sam nisem uvrstil v reprezentanco, da bi lahko podal celotno oceno. Vendar tisti del prireditve, ki sem si ga uspel danes ogledati, je bil izvrstno izveden.

Eritrejec Yossief Andemichael si je že na začetku pritekel veliko prednost

Tik pred štartom mladincev sem se tudi sam podal na progo. Le ta je bila suha in pa odlično pripravljena. Na njen nobenih skal, ali česar koli drugega kar bi oviralo tek. No, nekaj “začimb” (korenin) pa je vseeno moralo ostati, saj gre vendarle za gorski tek. Mladinci so me dohiteli nad Sv. Primožem. Že tu je bil krepko v vodstvu Eritrejec Yossief Andemichael. Do cilja pa je prednost povečal na neverjetne 3,5 minute. Počakal sem da je glavnina odtekla mimo, potem pa sem šel naprej. Nekaj tretjerazrednih tekmovalcev je bilo tako počasnih da sem jih ujel s preprosto hojo. Nek Hrvat je vpil: “Nema više, nema više!” ko sem mu pokazal da ima do cilja še štiri kilometre. Nekaj vzpodbude je bilo potrebne (vse je v glavi) in prepričal sem ga da je nadaljeval.

Sledila mu je glavnina z našimi tekmovalci

Razmere za tek so bile idealne. A, le do Male planine, kjer se je navlekla gosta megla. Postalo je pošteno hladno. Še dobro da sem imel rokavice. Kmalu so pritekle prve članice. Zelo sem se razveselil, ker naša Mateja Kosovelj pritekla na odličnem četrtim mestom. V tem trenutku jo je do medalje ločilo le nekaj metrov. Na koncu je sicer eno mesto izgubila, a to je še vedno vrhunski dosežek oz. sploh najboljši slovenski rezultat na svetovnih prvenstvih. Čestitke! Zmagala pa je Avstrijka Andreya Mayer.

Mateja Kosovelj in zmagovalka Andreya Mayer

Devetnajst mest za Matejo je pritekla naslednja Slovenka – Lucija Krkoč. Njen dosežek je bil za nekatere mogoče pod pričakovanji. A Lucija in Mitja Kosovelj sta na pripravah na Pokljuki zbolela za salomonelo. Kar hudo mi je za njiju, ker vem kako trdo sta trenirala in koliko časa sta sta namenjala treningu, potem sta pa zbolela tri tedne pred najpomembnejšo tekmo v sezoni. Bolezen te popolnoma izčrpa in nemogoče je potem napraviti čudež.

Lucija Krkoč

Navjičica

Poslanica dneva pa je bila moška tekma. Na štartu so bila vsa zveneča imena svetovnega gorskega teka (Jonathan Wyatt, Ahmet Arslan, …) in pričakovati je bilo trd boj. Čas zmagovalca smo ocenili na 55 minut. Nismo se veliko zmotili, Eritrejec Samsin Gashazgi je za progo potreboval le 56 minut in 25 sekund. Za zmago se je moral krepko potruditi saj je šlo za ciljni finiš v katerem je premagal reprezentančnega kolega Teklaya Waldemariama. Vseh šest Eritrejcev se je uvrstilo na prvih dvanajst mest. Med njih se je vrinil na tretje mesto Ugandec Geoffry Kusuro. Afriški tekače so pač za belce po rezultatih tako kot ET-ji s (črnega) Marsa. Prvi belec je bil šele Turek Arslan, takoj za njim pa legendarni šestkratni svetovni prvak Wyatt. Veste, morali bi videti te tekače, s kakšno neverjetno lahkoto so to tekli!

Ertirejca sta bila medsebojen boj do prav zadnjih metrov

Prvi naš je bil po pričakovanjih Mitja Kosovelj, ki je dosegel 70. mesto med 149 uvrščenimi. Le nekaj mest za njim je bil Simon Alič, ki je svoje delo opravil odlično kljub temu da mu ta (preveč ravninska) proga ne leži. Pozitivno presenečenje je bil tudi Gašper Bregar, ki se je v reprezentanco uvrstil šele pred tednom dni kot rezerva, ker se je Peter Lamovec odpovedal nastopu zaradi hujših težav s hrbtom. Vendar je Gašper upravičil zaupanje in bil četrti med našimi.

To jo grejo, kot….hmm….kot jo grejo samo oni (Geoffry Kosuro – lanski svetovni prvak je bil na koncu tretji)

Tekma je uspela in postregla res z vrhunskim gorskim tekom, ki si ga je bilo vredno ogledati. Žal pa smo si ta izjemen športni dogodek ogledali le tisti, ki smo se na progo odpravili peš. Izražam globoko razočaranje nad našim medijem, ki jim za tako pomembno športno prireditev v splošnem ni mar. TV prenos tekme bi bil zagotovo izjemno zanimiv. Poleg tega bi zadeva prinesla tudi prepotrebne sponzorje. Naši športni mediji pa poznajo samo 5 športov (od tega tri “nogometne”). Z informacijami o Italijanski, španski in še kakšni nogometni ligi nas bombardirajo, kot da se svet ne vrti brez njih. Kaj pa se dogaja med tem zanimivejšega pri nas. O tem ne izvemo nič. Potem pa se ti isti mediji čudijo zakaj se Slovenci tako malo športno udejstvujemo. Poglejte! Ne zrite več v Južno Afriko (nogometa imam dovolj za naslednjih 10 let), ni treba več zreti tako daleč da bi videli svetovno prvenstvo. Poglejte svetovno prvenstvo pravkar poteka pri nas doma.