Tek na Vršič

Po krajšem tekaškem premoru zaradi šolskih obveznosti, sem se spet vrnil na tekaške poligone. Že tretjtič zapored sem nastopil na Andrejčkovem teku na Vršič. Tekma je praviloma dobra organizirana, pa še vreme v teh treh letih ni niti enkrat zatajilo.

Tekaška udeležba ni bila rekordna. Verjetno zaradi tega, ker je simultano potekal še en zanimiv tek z naslovom “A jih uhka 10 v enem dnevu?”. “To uhka” je mišljeno 10 polnih krogov okrog Blejskega jezera, kar nanese dobrih 57 kilometrov. In: “Ukha!” jih je na koncu dneva rekalo kar trideset, med njimi tudi nekaj žensk. Sam sem bil najbližje temu reku (2 leti nazaj) z dobrimi sedmimi krogi.

Ne, tudi Tek na Vršič, ni lahek tek. V svoje pasti je zvabil že marsikatere preveč nestrpne noge. V prvem kilometru mimo jezera Jasna je proga kar preveč ravna, da bi se lahko človek uprl hitremu teku. Meni izkušnje znova velevajo naj potrpim ta dolg mučni ravninski kilometer, saj še perdobro vem da moje noge niso konkurenčne na ravnini.

Zmagovalec Boštjan Hrovat je danes edini užival v čudovitih Vršiških razgledih. Namreč pritekel si je tolikšno prednost , da si je privoščil celo postanek ter krajši klepet z gledalci.

Pri hotelu Eriki se (vsaj blag) klanec kočno prične. Ne mine, niti 100 metrov, ko ravninski tekači odpadejo. Boštjan Hrovat se je že med tem varno odlepil od preostale konkurence. Slediti mu poskušata le Stanko Janžekovič in največje (pozitivno) presenečnje tekme – Jure Lapajne. Med tekmo sem celo mislil da gre za nekega tujca, ker ga nisem prej poznal. Fant se je zelo dobro držal in mi ušel za najmanj 200 metrov. Moja samota pa ni trajala prav dolgo, saj me s pravim šprintom prehiti še Uroš Bertoncelj. Upravičeno ne vem kaj naj si mislim oz. v čem je iskati razlog da tečem tako slabo. Urošev šprint pa se na srečo ustavi in mi ne uide daleč. Tako da ga na daleč še držim. Pri Mihovem domu sem že krepko v krizi. Tudi miloščine sence ni več. Sonce žge in krivi moj hrbet proti tlom.

Na izmed serpetnin

Vendar na srečo se začne tu malo strmejši del proge in krize je kmalu konec. Uroša spet ujamem in z njim nadaljujem z anenomda bi se še dodatno spočil. Sedaj je on na koncu z močmi. Z velikim naporom odgovarja na moje mini “napade”, ki jih izvajam bolj za test, da bi ugotovil kdaj je pravi čas da grem sam naprej. Pri Erjavčevi koči si hrbet zalijem z velikim kozarcem vode. A majica (od zunaj) ne ostane dolgo mokra. Že čez nekaj serpentin je bila spet suha; tako je pripekalo. Uroš je tedaj že za mano, boj za trejte mesto pa tudi še ni izgubljen. Takoj opazim da Jure ne more več teči s tako svežino, kot je prej in da počasi popušča. Sklenem da ga bom lovil lepo počasi, saj je do konca tekme še dovolj časa – še približno 10 serpentin. V nekaj ovinkih je ujet. S stiski ustnic poskuša iz sebe iztisniti še zadnje rezerve moči, ker ne želi da bi mu prav ob koncu iz rok izpolzelo odlično tretje mesto. Četrtega mesta ne privoščim nikomur, ampak tak je pač šport. Previdno napadem še zadnjič na tekmi, vedoč da prav veliko rezerve v mojih nogah ne bo ostalo. V zadnjih treh serpentinah iz lastnega pogona vklopim na tistega, ki prihaja od navijačev ob progi. Iskrena hvala za tak pogon! Končno cilj!

Zmagovalci s svojimi granodiortinimi kockami. (Klik od kod prihajajo.)