Triglav po poti čez Prag in po Tominškovi poti

Na turo sem peljal brata. Napovedane nevihte naju odženejo na zgodnji štart z Vrat. Ura je šele nekaj čez pet, pa že zahtevajo od mene 2,5 € parkirnine. OK, še dobro da ni toliko na uro.

V Bukovlje, potem pa levo na pot čez Prag. Po kratkem vzponu po melišču se začne zelo zahteva zavarovana plezalna pot. Vendar nekih posebnih veščin plezanja ne zahteva. Z bratom sva hodila bolj počasi in sem imel dovolj časa, da sem plezal brez da bi se do vrha Triglava dotaknil enega samega klina. Edino mesto kjer se klinom ne da izogniti je “lojtra” čez Medvedovo skalo, kjer je treba se vzpeti prek nekaj zaporednih skob zabitih v navpično skalo. Ta del je na žalost že precej proti vrhu te poti. Marsikdo do sem pride brez težav, tu čez pa zaradi vrtoglavice ne more. Sicer pa to pot sestavljata dva krajša plezalna odseka, ki sta povezana z meliščasto prečnico.

Medvedova skala- edino nevarno mesto na poti čez Prag

Na Kredarico sva se vzpela prek Kotla, ki je pravzaprav dno nekdanjega ledenika. Snega ni bilo, razen spet na istem mestu, kot lani. Na Kredarici sva v solidnih 3 urah. Začne deževati, a na srečo po 15 minutah neha. Zato greva še prek Malega Triglava na vrh. Tik pod Malim Triglavom opazim tekača, ki se hitro približuje proti nama. Spomnim se ga z Gorskega teka na Grintovec. Tip se je lotil še za moje pojme nore ture. S Krnice čez Kriško steno v Vrata. Potem po poti čez Prag na Triglav, sestop po Bambergovi poti čez Plemenice v Luknjo in nazaj čez Kriške pode spet v Krnico. Tip me je na “Grintovcu” premagal za 11 minut. Oh, ne veste kako bi mu rad sledil. Pa kdaj drugič, ko bom sam. Tek na Triglav imam že dolgo v planu. S Krme bit brez težavi pod 2 urama na vrhu. Vendar se ga trenutno ne lotim, ker je na Triglavu preveč ljudi, da bi bil moj tek v nekem okviru varnosti. Kakorkoli že, zgolj z gorsko-tekaškimi copati in pollitrsko plastenko s tekočino, se jaz sam prav gotovo niti v idealnih razmerah ne bi lotil tako dolgega in nevarnega gorskega teka.

Triglavski “ledenik” lani in letos. Lani je bil sicer manjši, a je vsaj zgledal, kot “led”. Letos pa gre bolj za zaplate južnega snega.

Na vrhu se se vreme izrazito popravi. V mislih že skorajda postavljam svoj teleskop. Namreč dobil sem idejo, da bi bil eden prvih, ki bi opravil astronomsko opazovanje na vrhu Triglava. Težava je samo ena:“Zvlečt to presneto nerodno reč tja gor.”

Na vrhu. Nekdo se je navdušil nad Tibetanskim slogom z zastavicami.

Sestopiva po isti poti do Kredarice, potem pa čez Rž do Staničeve koče (da ne greva nazaj po isti poti). Tu vmes je spet nekaj jeklenic in klinov, vendar brez omembe vredne težavnosti.

Triglavska roža (Potentilla nitida)

Za sestop nazaj v Vrata uporabiva Tominškovo pot. Vsaj 2 uri hoje je pot zelo “zračna” na stran globo navzdol v Vrata. Za vzpon je ta pot zelo zanimiva in nič težavnega. S sestopom pa sva se kar namučila. Tudi nekaj previdnega plazenja po zadnji plati je bilo. Pot je sicer zavarovana. Težava te poti pa je, da poteka predvsem po skalnih policah. Večino časa se ne vzpenja močno in je tudi na izrazito prepadnih mestih dobro varovana z jeklenicami. Med višjimi in nižjimi skalnimi policami pa so strmi “skoki”, čez katere je grušč. Zato je treba previdno iskati skope v skali, če se nočeš kot na kotalkah popeljati 1 km nižje v Vrata.