11. Gorski tek na Grintovec

Kar nekaj zadnjih blogov je govorilo pripravah na tek oz. o moji veliki želji, da bi ga pretekel. Danes sem končno dočakal trenutek, ko sem se znašel na štartu te prireditvi z eno samo mislijo v glavi: ” Da premagam kralja Grintovcev – Grintovca.”

Zadnji teden priprav na tek je obsegal predvsem počitek in regeneracijo po daljših treningih. Privoščil pa sem si tudi nekaj krepčilnih kratkih treningov, predvsem s šprinti v najhujše klance v moji okolici.

Priprave oz. nabiranje kondicije in moči pa trajajo skorajda eno leto. V tem času sem pretekel 2000 km, prekolesaril 1000 km, opravil nešteto dolgih zimskih in letnih tur v gorah. Samopotrditev da sem teka sposoben pa sem dobil na tekmah, ki sem se jih udeleževal v zadnjem mesecu in na njih dosegal dobre rezultate. Opazil sem da lahko tečem zelo dolgo in suvereno z neko normalno hitrostjo. Ekstremne hitrosti pa kljub trudu nisem sposoben razviti. Razlog je verjetno v tem, ker sem neskončno trmasti in ko se v eno stvar zapičim jo ne izpustim iz oči. Zato mi je verjetno lažje dlje teči počasi in po malem trpeti, kot pa kratko in pa hitro. Vseeno marsikdo ni verjel v mojo pripravljenost in so mi tek na vrh Grintovca izrecno odsvetovali. Po pravilih niti ne bi smel teči na vrh (ampak le do Kokrskega sedla), ker bi moral biti star najmanj 20 let. S starostjo 18 let ter 333 dni verjetno spadam med najmlajše udeležence v zgodovini tega ekstremnega teka. Problem sem rešil preprosto tako, da sem v prijavnico vpisal, da sem star 20 let. Mogoče sem se tokrat zadnjič v življenju želel postarati. Pravila Atletske zveze Slovenije dovoljujejo, da bi lahko nastopal v višji kategoriji. Ampak se nisem želel brez potrebe zapenjati in pogajati z organizatorji.

hfghgf

Tik pod Kokrskim sedlom (foto: Vilko Božič)

In kako težak je ta tek? Ekstremni gorski tek na Grintovec smatrajo, kot najtežji tek v Evropi in celo uvrščajo v špico najtežjih na svetu. Na le 9,6 km razdalje premaga 1958 m relativne in 1975 m absolutne višinske razlike. Prav ta višinska razlika pomeni, da je na vrhu  15 – 20°C bolj hladno, kot v dolini. Tek pa pripelje na višino nad 2500 m kjer je le še 75 % zraka, ki ga dihamo na morski gladini. To pomeni, da moramo tekači na tej višini vdihniti 1.3 krat, da dobimo normalno količino kisika. Zato ob takšnem naporu skoraj obvezno pride do pojava hiperventilacije. Višina 2500 m pa je tudi prag, kjer se lahko, predvsem pri občutljivejših, pojavi akutna višinska bolezen.

Solidno pripravljen gornik to pot prehodi v 5 urah. Rekord Novozelandca Jonhathana Wyatha znaša le 1 h 15 min in 43 s. To znese povprečno celih 1550 m premagane višinske razlike na uro. Zato zmagovalce teka okronajo, kot kralje višin.

In tako sem se danes znašel v Kamniški Bistrici. Z vremenom je slabo kazalo. Napovedane so bile nevihte in plohe. Tudi tu dežuje. Organizator si pridružuje pravico do skrajšanje proge zgolj do Kokrskega sedla v primeru slabih vremenskih razmer. Glede na nedavne tragične izkušnje s teka na Zugspitze, ko sta na gori zmrznila dva tekača, se mi je zdelo da bo imel organizator glede slabih vremenskih razmer še nižji prag. Zbojim se da mi ne bi slabo vreme odvzelo Grintovca. Vendar se na vzhodu začne jasniti in nekaj minut pred startom dež končno poneha. Vlažnost v zraku je sicer velika. To je pa tisti dejavnik na katerega sem jaz popolnoma imun, kljub temu da marsikdo čezenj precej toži. Meni vlažen zrak še celo paše. Kot bi tekel skozi prijeten tuš.

Z rahlo zamudo se tek vendarle začne. Štartam popolnoma iz začelja, saj vem da na začetku lahko prej kaj izgubim, kot pridobim. To bo časovno moj najdaljši tek s pričakovanim časom med 1 h 40 min in 1 h 55 min. kar neprimerno ozka pot že na začetku tekme povzroči, da se tek ustavi. Tekače prehitevam kar po gozdu in z nekaj malega prerivanja. Štartal sem preveč zadaj in tu je tempo res nevzdržno počasen. Nekateri že v prvem kilometru nadaljujejo s hojo.

vccbcvb

Jaz na Kokrskem sedlu (foto: Vilko Božič)

Za tem dohitim Janeza Udoviča in Cvetota s Tekaškega foruma. Udeležba članov tega športno-rekreativnega portala je res dobra. Marsikdo vzklika z mano in me vzpodbuja. Jaz pa ne vem kako naj se odzovem, saj mnogih ne poznam, ker skrivajo svoje podobe za avatarji. Poskrbeli so za res dobro vzdušje. Mnogo lažje je bilo teči. Sploh na Kokrskem sedlu se jih je veliko zbralo in mi namenili zelo lepo pozdrav. Teči v takšnem vzdušjem pomeni tekaško nirvano.

Ravninskega teka v Konec do začetka tovorne žičnice je kmalu konec. Tu se pravi vzpon pravzaprav šele začne. V naslednjih 6 kilometrih se trasa vzpne kar za 1500 m. Še vedno je kar precej težko teči, ker je kolona še premalo razpotegnjena. Slabše prijavljeni pa že hodijo in delajo zastoje. Najprej se mi je hoja v hrib zdela nekaj popolnoma nesprejemljiva. Kasneje pa sem ugotovili, da to delajo tudi najboljši in da gre na ta način hitreje in predvsem varčnejše z močjo. Tekači, ki pa jim uspe celotno traso preteči pa so navadno razred zase in dosegajo tiste neverjetne čase okrog ure in 15 minut. Tako sem se odločil da bom dele poti, ki so tehnično težavnejši zaradi korenin in skal raje prehodil (in si po možnosti pomagal z rokami in hojo po vseh štirih), vmesne ravnine pa v celoti pretekel. Na ta način sem se kar lepo vzpenjal ter ves čar prehiteval tekača za tekačem. Moji psihi je to zelo dobro delo.

cvbcvbcv

Tik pod vrhom Grintovca

Sem že nad gozdno mejo in se znajdem na melišču. Do Kokrskega sedla na ni več daleč, vidi pa se celotno kolono tekačev pred mano. Drobir je kar težaven za tek. Hoje je tu kar nekaj, razen na vmesnih prečnicah. Na sedlu pritečem še precej svež in z jasnim ciljem, da se ne ustavim več do vrha samega Grintovca. Žal nimam ure, da bi vedel kako dobro sem na poti. Pot nad Cojzovo kočo se za nekaj minut popolnoma uravna in se usmeri proti zahodu. Tu je zadnji del poti, ki je dovolj lahek, da sem ga uspel v celoti preteči. Tempo glede na premagano razdaljo sploh ni slab. Bi bil pa lahko še nekaj minut boljši, če ne bi bile skale na poti mastne in spolzke od blata, ki so ga nanosili tekači pred mano. Streha je zadnji vršni del Grintovca. Tek čezenj pomeni pravo kalvarijo. Dober kilometer in pol višinske razlike se pozna v stegnih in mečih, ki že kar trpijo, mi pa jih še bolj priganjamo. Če ne bi leto nazaj prehodil to pot verjetno ne bi vedel kje sem. Preprosto ni moči za izgubljanje prigaranih sekund zaradi orientacije. To “delo” so nam organizatorji krepko olajšali, ko so prav z doline potegnili markirane trakove v skupni dolžini krepko čez 10 km. Tu roke komajda čakajo da se lahko ukrenejo kake skale od katere bi se odrinile naprej. Hoja po vseh štirih velja za najhitrejšo. Pri meni jo je na srečo še vedno več po dveh. Še nekaj zadnjih metrov in sem na vrhu. Mislim si: ” Lahko bi bilo še huje. Grintovec se je kar prehitro pustil premagati.” Res mi v nogah ostane še nekaj rezerve. Dosegel sem soliden čas 1 h 41 min 14 s. Zadovoljen pa sem predvsem svojim tekom zato, ker sem pritekel na vrh suvereno, brez kakršnihkoli težav. Nobenih trebušnih ali mišičnih krčev, nobene razbolele vranice, nič. Niti hiperventiliral nisem zaradi dihanja 5 % redkejšega zraka, kot v dolini. Dokazal sem preprosto, da zmorem. Ampak ne samo to. Mnogo pravijo da brez prehranskih dodatkov, gelov in ostale športne prehrane preprosto ni mogoči teči take ekstremne teke. Jaz sem dokazal nasprotno. Nikoli nisem užival ničesar od tega. Le po napornih treningih in tekmah sem izgubljene soli ter minerale nadomeščal s hipertoničnimi napitki. V zadnjem času pa še tega nisem uporabljal. Svoje telo pač ne nameravam zastrupiti z umetnimi pripravki.

Kratko okrepčilo na vrh, za tem pa takoj sestop proti Kokrskemu sedlu, kjer me čaka prtljaga na tovorni žičnici. Navzdol gre meni zaradi težav z gležnji počasi. Na srečo se vreme ne kvari in se mi niti ne mudi. Če bi pa pihalo in deževalo (kot je bilo napovedano) bi bila zgodba popolnoma drugačna. Občutiti veter na goli koži pri 9° C ne bi bilo prav nič prijetno. Sploh pa ne sestopati dobro uro do sedla. Na poti navzdol skozi srečujem zaostale tekače. Nekateri so tako daleč zadaj, da  jim ne bo uspelo priti na vrh v limitu 2 ure in pol.

Pri Cojzovi koči se naredi vreme za sončit. S tod se debelo uro ne spravim naprej navzdol. Prav uživam v poležavanju na soncu. Črna ovca

Sestop proti Kamniški Bistrici pa mi je kar muka in se vleče. Več kot dvakrat dlje sem hodil dol, kot tekel gor.

Še o organiazciji nisem povedal besede. Ne res ni treba, saj je bilo vse tako kot je bilo treba. Torej pohvala odličnim organizatorjem z Dušanom Papežem na čelu ter celi četi prostovoljcev, ki so pripravili progo.

Tek mi je celo bolje uspel, kot sem si zamislil. Letos sem se spoznal z načinom tekmovanja in s progo skozi gorsko-tekaške oči. Naslednja leta pa bom tekel bolj za res.

Lep gorsko-tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič

 

Moj čas: 1 h 41 min 14 s
Razvrstitev v kategoriji moški 20- 39 let: 25. mesto med 97 uvrščenimi
Absolutna razvrstitev: 30. mesto med 212 uvrščenimi

Absolutni zmagovalec:
Rickey Gates s Združenih držav Amerike, s časom  1h 19 min 7 s
Absolutna zmagovalka: Anna Pichrtova s Češke, s časom  1h 35 min 18 s


6 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s