Iz kar hudega mraza – 20 °C (klik) se je samo v dobrem tednu dni segrelo na kar + 20 °C. Ker živimo v obdobju hitrega globalnega segrevanja ozračja, se moramo očitno na take ekstreme kar navaditi. Do vstopa v Centralno grapo sem se povzpel s srenači (šlo bi tudi brez, ampak je bilo z njimi veliko hitreje). Nato pa (prvič v tej zimi!) z derezami in cepini skozi grapo. Ker so bile stopnice že narejene, sem skozi zelo hitro. Na grebenu Begunjščice je precej velika opast. Na vrhu Begunjščice sem prispel ravno ob sončnem zahodu, kar mi je nehote dodatno polepšalo turo. Odsmučal sem preko Šentanskega plazu. Na vrhu plazu so opasti, ki se jim špura spretno izogne. Vseeno je pa samo vprašanje časa kdaj se bodo podrle. Sama smuka čez plaz je bila zelo dobra. Sneg je bil neka mešanica južnega snega in napihanca. Še najboljša smuka pa je bila po starih plazovinah, ki so tako zelo zmehčane, da sem imel občutek, da smučam po pudingu. Sneg sicer povsod neverjetno hitro pobira; v zadnjih 150 višincih na smučišču že ven gledajo posamezni kamni. Torej žal, že čez nekaj nekaj dni, smuka do avta na Ljubelju ne bo več mogoča. Četrta stopnja nevarnosti snežnih plazov se mi zdi trenutno kar realna. Zato svetujem, da se ne odpravljate v gore dokler se zopet ne ohladi.