Kanjavec velja za najdaljši slovenski turni smuk. Prejšnji teden smo se ga neuspešno lotili iz Krme. Danes pa smo za izhodišče izbrali Bohinj. S turo smo začeli na parkirišču v Stari Fužini (570 m), ker je cesta proti planini Blato zaprta (zapornica se ne dvigne). O tem kaj si mislim o Bohinjskem načinu dojemanja turizma sem že pisal (klik), zato tu raje ne bom zgubljal besed. Prve pol ure smo šli peš po kopni cesti. Sneg se začne po dveh kilometrih, ko cesta zavije levo v graben Suhe. Na cesti do planine Blato je vmes potem še dvakrat po 5 m vmes kopno. Sicer pa je cesta lepo zasnežena. Samo do planine Blato (1150 m) se nabere 7,5 km hoje. Z Blata smo nadaljevali na planino V Lazu. Tu se je začel lepši del ture. Prek Lazovškega prevala smo se vzpeli v Dolino za Debelim vrhom in nato prek Hribaric na vrh Kanjavca (2569 m). Sneg je bil ves čas zelo ugoden za vzpon. Srenače smo potrebovali samo za vzpon na vrh Kanjavca. V zložnem tempu smo do vrha hodili 6 ur; pri tem pa se je že gor grede nabralo 18 km in 2200 višincev. Razen na Hribaricah na celi turi ni pihalo in je bilo razmeroma toplo. Smuka je bila do planine V Lazu ves čas odlična (srenjec). Na planini smo zopet vpregli pse, saj je sledilo slabe pol ure vzpona. Nato ni več posebnosti. Nižje je sneg vse bolj južen. Smuka po cesti do dna Suhe, je bila zelo dobra. Na koncu pa še 20 min hodili po cesti do avtov, kar je bilo pri takšni dolžini ture povsem zanemarljivo. Skupaj se je nabralo 35 km in 2350 višincev v 9 urah in pol hoje. Zares čudovita 55. turna smuka te zima je to bila.

GPS sled