Optični ali svetlobni mikroskop je naprava, ki uporablja svetlobo in zapleten sistem leč, zato, da izostri in poveča sliko vzorca. Ločljivost optičnih mikroskopov je omejena na približno polovico valovne dolžine svetlobe s katero opazujemo vzorec. In ker z večino optičnih mikroskopov preiskujemo vzorce z vidno svetlobo, katere valovna dolžina znaša med 380 in 740 nm, lahko teoretično še vidimo stvari, ki so večje od okoli 200 nm.

V znanosti o meteoritih (in v geologiji na sploh) pa za raziskave uporabljamo posebno vrsto optičnega mikroskopa, ki ji pravimo petrografski polarizacijski mikroskop. Nihajni vektorji vidne svetlobe običajno nihajo v vseh smereh. V polarizacijskem mikroskopu pa svetlobo vodimo skozi dva filtra (t.i. polarizatorja), ki svetlobo polarizirata v vertikalni oz. horizontalni smeri. V primeru, da v mikroskopu ni vzorca, bo slika temna, ker oba polarizatorja blokirata vso svetlobo. Isti pojav ste zagotovo že opazili, če nosite sončna očala s polarizacijskim filtrom in ste z njimi pogledali na računalniški zaslon (npr. v avtu, domačem računalniku ali mobitelu), da pod določenim kotom slika postane popolnoma črna, če pa glavo zasučete za drug kot, pa se vidi vse spet normalno. Prav tako je v polarizacijskem mikroskopu z vklopljenima obema polarizatorjema slika črna. Le če vanj vstavimo vzorec (npr. meteorit), pa določeni minerali svetlobo zakasnijo, kar povzroči nastanek interferenčnih barv. Zakaj je to sploh pomembno? Zato ker s pomočjo tega pojava lahko prepoznamo številne lastnosti vzorca (npr. vrsto minerala in optično orientacijo mineralnih zrn). Slike, ki jih lahko vidite spodaj v tem blogu, so vse polne lepih živopisnih barv. Vendar to niso prave barve meteorita, niti niso umetne barve, to so interferenčne barve.
Zato, da svetloba sploh predre vzorec, so kolegi iz Geološkega zavoda Slovenije s posebnim postopkom manjši kos meteorita Novo mesto stanjšali na debelino 30 μm in ga prilepili na objektno stekelce, kar omogoča enostavno rokovanje z vzorcem. Analiza meteorita je bila opravljena s polarizacijskim mikroskopom Zeiss Axio Z1-m v Centru za elektronsko mikroskopijo in mikroanalizo na Institutu “Jožef Stefan”.
Vzorec za optično mikroskopijo, ki smo ga izrezali iz drugega najdenega kosa meteorita Novo Mesto Mozaik celotnega vzorca v presevni polarizirani svetlobi (originalni posnetek ima velikost 14600 X 10400 slikovnih pik oz. 50 MB)
Polarizacijski mikroskop smo uporabljali za klasifikacijo meteorita Novo Mesto (določanje stopnje udarne in termične metamorfoze, stopnje preperelosti ter petrološkega tipa). Več informacij pa v spodnjih slikah.
Temne udarne žile kažejo, da je bil meteorit Novo mesto nekoč ob trku z drugim asteroidom deloma staljen Na tej sliki so vidni klasti breče, ki so nastali zaradi medsebojnih trkov asteroidov Klast v breči Za mineral olivin so značilne “živopisane” interferenčne barve Rekristalizirana tekstura meteorita kaže, da je bil meteorit nekoč več 10 km globoko zakopan znotraj asteroida Zaradi visokih temperatur večina hondrul ni več okroglih Lamelarna olivinova hondrula Porfirska olivinova-piroksenova hondrula Pahljačasta piroksenova hondrula. Interferenčne barve so slabo vidne, ker je vzorec pretanek.
2 comments