S turo smo začeli v četrtek v Staffalu, ki leži na koncu doline Grassoney (stranska dolina Aoste). Z žičnico smo se najprej zapeljali do sedal Colle della Bettaforca (2672 m). Otovorjeni s težkimi nahrbtniki smo nadaljevali peš proti koči Quintino Sella (3585 m). Pot je ves čas dobro označena in odlično opremljena z varovali. Na poti do koče ni snega. Zato do sem hodijo tudi navadni planinci in gorski tekači v supergah. S koče se odpirajo fenomenalni, na čase kar komaj verjetni, razgledi na same štiritisočake. Sama koča je ena najprijetnejših kar sem jih obiskal v Centralni Alpah. Prav tako so cene za to višino zelo zmerne (19 € nočitev, 3 € liter vode, 13 € zajtrk, večerja od 10-20 €). Nošnja mask, razen na recepciji, ni bila obvezna. Smo pa zaradi korone imeli na voljo v sobi vsak dve postelji, kar je pomenilo še več udobja. Efekte višine (glavobol in vrtoglavico) sem blažil z lekadoli in veliko popite tekočine.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

GPS sled

Naslednji dan zjutraj smo se odpravili proti Castorju. Navezali smo se takoj pri koči, saj se ledenik Felix začne že par metrov za kočo. Prvo uro hoje je ledenik zelo položen. Nato pa pot (gaz) zavije strmo navzgor do manjšega vrha z imenom Punta Felik (4087 m). Od tu je še slaba ura hoje do vrha Castorja (4228 m); ves čas po zelo slikovitem grebenu, tik pod njim pa na obe strani zevajo orjaške ledeniške razpoke. Naš namen je bil, da bi šli s Castorja še na Polux (4092 m). Vendar nas je na sestopu proti sedlu Zwillingsjoch zaustavil trd ledeniški led. Zato sestopili po isti poti do Punta Felik in prek širokega sedla nadaljevali proti Zahodnemu Lyskammu (4497 m). Vzpon na goro je bil že od začetka zahteven zaradi zelo ozkega izpostavljenega grebena iz večnega ledu. Dejansko je šlo tu za vaje iz ravnotežja (zaradi same ožine mestoma vrvohodstva). Na koncu grebena pa smo naleteli na strmo pobočje s trdim, spihanim ledeniškim ledom. Zato smo splezali raje levo naokoli, kjer se je sneg vsaj nekoliko prediral. Lyskamm je ena izmed najmogočnejših gora v Alpah. Zato smo bili vsi veseli, da smo dosegli njegov (zahodni) vrh. V osnovi smo imeli namen izvesti celotno prečenje obeh Lyskammov, ampak smo se po razmisleku odločili, da si to turo pustimo raje za drugič, ko bodo boljše razmere in bomo imeli več izkušenj. Sestop z vrha gore je bil še posebno zahteven. Ker ni šlo drugače, sem del grebena premagal tako, da sem ga “pojahal”. Vnovič smo prespali v koči.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

GPS sled

Tretji dan je bil cilj ture prečenje do Monte Rose. Gre za čudovito pot, saj praktično ves čas poteka čez čudovite ledenike. Najprej čez Felix, nato pa čez ledenik Lys. Nad ledenikom pa sva lahko opazovala zahodni greben Lyskamma, kjer smo plezali prejšnji dan. Pod njim pa 100 m visoke serake, ki se kot po čudežu še držijo gore. Po dobrih štirih kilometrih prečenja čez ledenike sva prišla do vznožja gore Nasso del Lyskamm. Da se pot izogne ledu, vzpon v prvem delu poteka po skalah. Gre za lažje plezanje (okrog I). Ker gre za tipično vodniško turo, pa so vmes tudi svedrovci. Od konca skal pa je okrog 50 višincev plezanja po ledeniškem ledu. Na srečo nama ni bilo težko, ker so bile od predhodnikov narejene stopnice. Na vrhu tega dela, pa je tudi zabita snežna sablja. Bolj kot težavnost, me je na tem delu popolnoma uničil efekt višine. Z vrha gore (4272 m) sva sestopila na drugo stran na ogromen ledenik pod sedlom Cole del Lys. V prvem delu sestop poteka po snegu, nato pa še 100 višincev po skalah (prehodi so označeni s koli). Od vznožja Nassa sva prečila ledenik do “glavne” gazi, ki gre na Signalkuppe. Če do sem nisva srečala nikogar, pa je bila tu slika popolnoma drugačna: sreča sva na stotine gornikov, ki so namenjeni na vrhove Motna Rose. Tudi midva sva se odločila, da se za konec vzpneva še na Piramide Vincent (4215 m). Razgledi so bili tudi tu čudoviti. Žal pa je nad višino 4100 m pihal močan veter, kar naju je hitro spodilo proti dolini. Sestopila sva mimo koč Gnifetti (3647 m) in Mantova (3455 m) do Indrena (3275 m). Praktično celo pot do žičnice se ves čas hodi po ledenikih. Glede na to kako hitro se topijo, vprašanje koliko časa še. Na Indrenu sva se vkrcala na žičnice iz se z njimi vrnila nazaj na izhodišče v Staffal.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

GPS sled

Šlo je za res čudovito turo na kralje Centralnih Alpah. Vesel sem, da sem bil v hribih lahko s tako super družbo in da smo vse tri dni imeli tako čudovito vreme.