V Sloveniji nimamo prav veliko čiste divjine. Ena izmed izjem je soteska potoka Gačnik v bližini Idrije. Gre za 8 km dolg kanjon, ki skriva vsaj 13 večjih in še nešteto manjših slapov. S prijatelji iz PD Cempin smo si za izziv zastavili, da ga v celoti preplezamo od spodaj navzgor.
Skok 
Prvi tolmun 
Strma krušljiva grapa 
Eden lepših slapov 
Plezanje prek brzic
Opozarjam! Na to pot se nikar ne podajajte sami, brez vodnika in ustreznih alpinističnih izkušenj! Tura je orientacijsko, tehnično in fizično izjemno zahtevna. Edini primeren čas za obisk je na vroč dan ob vrhuncu poletja, ko je pretok vode nizek in je voda dovolj topla za kopanje. Na turi je nujno potrebna čelada, 30 m dolga vrv in pa nekaj neskončnih zank. Ker se precejšen del poti brodi oz. plava po globoki vodi, je namesto nahrbtnika priporočljiva nepremočljiva transportna vreča za kanjoning (a.k.a. prasica). Skorajda nujen pa je tudi oster cepin, ki se ga uporablja zapikanje v strmih pobočjih, kjer je trava ali prst.
Začetek soteske je (označen) ob cesti Dolenja-Gorenja Trebuša ob izlivu Gačnika v potok Trebušica. Prve pol ure je pot skozi sotesko markirana z modrimi packami. Kmalu za tem pa se začne čisto prava divjina – skorajda brez vseh sledov človeka. Soteska postaja vse bolj strma, zaprta in težje prehodna. V prvem delu je plezanja še razmeroma malo in je lahko. Vendar, ker je zaradi vode in mahu skala povsod mokra in spolzka je, potrebna previdnost. Nato pridemo do prvega večjega tolmuna (dolg je cca. 50 m), ki je tako globok, da ga ni mogoče prebroditi. Možnosti sta dve: da ga preplavamo ali obplezamo po steni na levi strani.
Prve brzice 
Začetno poplezavanje 
Plezanje čez spolzke z mahom poraščene skale je zelo zoprno 
Prvi večji tolmun
Za tolmunom pridemo do prvega večjega slapu. Ker čez slap ne moremo, ga obidemo skozi strmo blatno grapo na levi strani. Plezanje ni zahtevno (II. stopnje, 30 m). Vendar ker je mokro in krušljivo zahteva izdatno pazljivost. Sledi prečnica visoko nad sotesko, ki kmalu pripelje do novega slapu. Zlezti je potrebo čez nekaj nerodnih balvanom (II). Nato se pokaže mogočen tretji slap. Obidemo ga po grapi na desni iz katere uidemo po skalni polici na strme trave (dve mesti 10 m po I-II.). Ko pridemo čez, kmalu zagledamo zelo visok četrti slap. Spustimo se do tolmuna pod njim in ga obidemo po levi strani. Tu pravega plezanja ni. Vseeno se je meni zdelo zelo nevarno, saj je bilo zaradi mokrote izredno nevarno za zdrs. Edini oprimek v celotni soteski, ki je držal, so bile korenine dreves. Po treh urah hoje/plezanja smo si v idiličnem tolmunu nad slapom privoščili kopanje. Mislil sem, da smo s tem že skorajda na koncu.
Strma grapa 
Pogled nazvdol 
Plezanje čez balvane 
Obvoze okrog slapov smo delali po strmem gozdu 
Spust k slapu
Oh, kako sem se zmotil! Tura se je pravzaprav šele začela. Dalje, kjerkoli se je le dalo, smo hodili / brodili po dnu soteska, saj je na ta način šlo najhitreje. Vendar, kjer sotesko prekinjajo slapovi, smo morali najti obvoze. To pa je včasih pomenilo tudi eno uro hoje / plezanja gor in dol po strmih prepadnih bregovih. Na srečo smo imeli s sabo vodnika, ki je bil v soteski prej že štirikrat. Pa vseeno smo se ponekod “lovili”, kajti povsem nemogoče si je v spomin vtisniti tako izredno veliko število orientacijskih zank, ki jih skriva ta soteska. Počutil sem se kot v filmu Beara Gryllsa, ki ure in ure beži ven iz kanjona.
Zaslušena osvežitev 
Brodenje po vodi do pasu 
Neprijeten detajl 
Brzic je v Gačniku na desetine 
“Vrhvohod” po drevesu namesto plavanja 
Najtežje mesto v celotni soteski 
Čez smo si pomagali z vrvjo 
Naravno okno 
Zaslužena osvežitev v Gačnikovem slapu na koncu naše poti 
GPS sled
Po šestih urah hoje smo prišli do najbolj zahtevnega dela. Šlo je za izredno ozek kanjon s slapovi. Obvozili smo ga po strmem terenu na levi in se iz njega izbezali skozi navpičen, krušljiv žleb, ki je bil za po vrh še moker (III-, 10 m). Sledila je ura hoje skozi lažje prehoden del kanjona, kjer smo brodili čez številna korita, slapiče in tolmune. Ta del poti je bil meni še najlepši, saj bi se lahko tod lahko skorajda povsod kopal v neštetih naravnih jacuzzijih. Žal je bila tura tako zelo dolga, da za vragolije enostavno nismo imeli časa. Vsaj še trikrat smo se morali povzpeti za kakšnih 50 – 100 višinskih metrov, da smo obvozili slapove. Kako veliko smo iskali prehode pove podatek, da znaša višinska razlika med začetkom in koncem soteske 700 m. Ura pa mi jih je na koncu namerila dvakrat toliko višincev (torej kdo bi si mislil, da se znotraj kanjona, skriva skorajda Triglav).
Po devetih urah smo vsi zelo izčrpani prilezli do konca soteske pri kmetiji Brdar (vpisna skrinjica). Za nagrado smo si v Gačnikovem slapu privoščili zasluženo osvežitev. Kasneje smo razmišljali kakšen podvig bi šele bil, če bi pozimi preplezali celotno sotesko. Še enkrat se zahvaljujem PD Cempin za organizacijo in nepozabno avanturo!
- Prispevek o Gačniku na radiju Val 202: https://val202.rtvslo.si/2019/07/nedeljski-izlet-170/
- Zimski vzpon skozi Gačnik: https://www.aocrnuce.si/prispevki.php?id=805
Bojan Ambrožič 
Zanimiv način obiska grape si si zadal. Čestitke, pot navzgor je dosti napornejša od poti navzdol, kakršno sem si pa sam zamislil po enem od pogovorov z obiskovalcem naše koče na Prehodavcih, koder sem bil tisto leto (Pravzaprav 1991 in 1993) oskrbnik. Pa ko sem govoril z enim od obiskovalcev, mi je omenil Gačnik. In ker sem nor na vodo in slapove, sem si ko sem prišel spet v dolino, takoj nabavil knjigo o slapovih ne vem, menda o vodah v Posočju in tam res piše, kot si na začetku opozoril: “Ne podajajte se v to grapo, ki je v časih Avstroogrske slovela kot najbolj divja soteska, brez znanja o alpinizmu, oziroma vsaj v spremstvu alpinista, vodnika.” In za pot boste potrebovali 2 dneva.
Prvič sem se grape lotil kar sam. (Šele po tistem sem šel delat tečaj za alpinista)
Ravno zato, ker sem planiral 2 dneva v grapi, nisem hitel in sem bil notri šele okrog 9 zjutraj. No, da skrajšam (aha, zakaj tole pišem….da se morda lotiš zadeve še na tak način). Šel sem od zgoraj navzdol. Nobenega brodenja po vodi. Koder ni šlo, sem se (vedno po desnem) dvignil po desnem bregu (največkrat po izjemnih strminah in res težavnem terenu a vselej navzgor brez alpinistične opreme) grape, gledano navzdol in ob prvi priložnosti spustil (vrv okrog drevesa) nazaj do vode. Včasih je bilo treba tudi hoditi malo nazaj, da sem prišel do slapov. Ampak videl sem vse ob vodi, kar se je sploh dalo videti. Seveda sem vse tudi posnel in slikal. In držal sem se vode, kolikor je bilo to le mogoče. Ne bom trdil kdaj točno a zunaj na cesti sem bil med 14 in 15 uro. Tako da maximalno 6 ur je res treba za tole zadevo. (Spalka, klini, kladivo….vse sem nosil zaman) No, če si mlajši še manj. Meni je takrat bilo okrog dobrih 35, malo pod 40 let pa sem v gore začel zahajati šele leta 1990. Torej nekih groznih izkušenj tudi nisem imel.
Po tistem sem bil kmalu spet v Gačniku s sinom in tudi z njim sem grapo prelezel po istem sistemu, torej od zgoraj navzdol, brez stika z vodo. Nekaj let kasneje sva se grape lotila s prijateljem Borisom (in mojim sinom), ki živi v Idriji. En avto sva zapeljala spodaj, z drugim sva šla gor in smo se grape lotili po istem sistemu. Nekje na sredini nas je doletela grozovita nevihta, da smo bežali iz grape po nekem strmem žlebu ven pa v hrib. Bilo je tako strmo, blatno in pomešano z listjem, da mi ni jasno, kako smo sploh lahko prilezli ven (skoraj obvezen je za take avanture vsaj tu notri tudi cepin). A smo. In nadaljevali na vrh hriba in po njem proti dolini.
Mislim, da sem po tistem poizkušal še 2x a nikoli več mi ni uspelo priti ob vodi iz grape.
Zadeva je orientacijsko (ko greš iz vode v breg strmo navzgor in včasih zelooo daleč stran od vode) izjemno zahtevna in tudi jaz priporočam vsem, da se tega ne lotevate, če res niste odlično podkovani o vsem, ker notri vas čakajo razno razne težave.
Se pa da brez alpinistične opreme, imeti morate pa obvezno vrv !!!
Nisem hote izpast tule pomemben, le namigniti sem želel še na drugačen način ogleda grape. Lažji in vidim, verjetno hitrejši. No, kakor za koga.
Pa srečno in pamet v glavo vsi, ki se boste te grape še lotevali.
Všeč mi jeLiked by 1 person
Hvala za vaš opis poti.
Všeč mi jeVšeč mi je
Lepo in zanimivo. Predvsem hvala za oceno zahtevnosti in opozorila, Ne verjamem, da bom tole kdaj poskusil v 1. osebi, a vseeno me zanima tudi GPS sled. Tale sled na povezavi žal ni iz opisane dogodivščine. Škratje z interneta in tisti iz te grape dobro sodelujejo.
LP Tone
Všeč mi jeVšeč mi je
Sam sem se brez vsake opreme na to ‘pot’ iz Vojskega podal pred približno 55 leti. Računal sem, da bo bližnjica. Tako sem mislil, ker je bila to na zemljevidu ravna linija med Vojskim in Dolenjo Trebušo, od koder je bilo do mojega doma Za Prvejkom zelo blizu. Hrib Prvejk je zanimiva piramida višine 178m (358 n. m. – 180 n. m.) s trikotno osnovo, ki stoji med Dolenjo Trebušo in gledano s te strani prvo hišo na Slapu ob Idrijci, v kateri sem se rodil. Hrib Prvejk je zanimiv tudi zato, ker stoji na glavni Idrijski prelomnici, po kateri sicer teče začetni in spodnji del Idrijce. Reka Idrijca naredi tu zanimivo vijuganje iz srednjega na severovzhodni prelom Idrijske prelomnice. Tudi kanjon Gačnika je vzporeden s to tektonsko prelomnico, ki ima tri glavne prelome. Osrednji prelom poteka iz Idrije proti SZ čez Razpetje, po dolini Kanomlje čez Oblakov vrh in naprej po dolini Hotenje do zgoraj omenjenega Prvejka.
Naprej poteka ta prelomnica mimo moje rojstne hiše po sredini doline Idrijce do Mosta na Soči. Od Tolmina naprej do Kobarida pa teče po njej Soča v nasprotni smeri. Ko smo na Slapu ob Idrijci leta 2004 na levem bregu Idrijce kopali kanal za MHE Žaga smo naleteli na tektonsko zrcalo. To je prelom kamenine, kjer se obe strani “drgneta (gladita)” druga ob drugi. Do tega zrcala se da poleti med kopanjem dol-vodno od jeza priplavati pod dovodnim kanalom te MHE.
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala za zanimiv zapis.
Všeč mi jeVšeč mi je