Soteska Gačnik

V Sloveniji nimamo prav veliko čiste divjine. Ena izmed izjem je soteska potoka Gačnik v bližini Idrije. Gre za 8 km dolg kanjon, ki skriva vsaj 13 večjih in še nešteto manjših slapov. S prijatelji iz PD Cempin smo si za izziv zastavili, da ga v celoti preplezamo od spodaj navzgor.

Opozarjam! Na to pot se nikar ne podajajte sami, brez vodnika in ustreznih alpinističnih izkušenj! Tura je orientacijsko, tehnično in fizično izjemno zahtevna. Edini primeren čas za obisk je na vroč dan ob vrhuncu poletja, ko je pretok vode nizek in je voda dovolj topla za kopanje. Na turi je nujno potrebna čelada, 30 m dolga vrv in pa nekaj neskončnih zank. Ker se precejšen del poti brodi oz. plava po globoki vodi, je namesto nahrbtnika priporočljiva nepremočljiva transportna vreča za kanjoning (a.k.a. prasica). Skorajda nujen pa je tudi oster cepin, ki se ga uporablja zapikanje v strmih pobočjih, kjer je trava ali prst.

Filmček iz avanture

Začetek soteske je (označen) ob cesti Dolenja-Gorenja Trebuša ob izlivu Gačnika v potok Trebušica. Prve pol ure je pot skozi sotesko markirana z modrimi packami. Kmalu za tem pa se začne čisto prava divjina – skorajda brez vseh sledov človeka. Soteska postaja vse bolj strma, zaprta in težje prehodna. V prvem delu je plezanja še razmeroma malo in je lahko. Vendar, ker je zaradi vode in mahu skala povsod mokra in spolzka je, potrebna previdnost. Nato pridemo do prvega večjega tolmuna (dolg je cca. 50 m), ki je tako globok, da ga ni mogoče prebroditi. Možnosti sta dve: da ga preplavamo ali obplezamo po steni na levi strani.

Za tolmunom pridemo do prvega večjega slapu. Ker čez slap ne moremo, ga obidemo skozi strmo blatno grapo na levi strani. Plezanje ni zahtevno (II. stopnje, 30 m). Vendar ker je mokro in krušljivo zahteva izdatno pazljivost. Sledi prečnica visoko nad sotesko, ki kmalu pripelje do novega slapu. Zlezti je potrebo čez nekaj nerodnih balvanom (II). Nato se pokaže mogočen tretji slap. Obidemo ga po grapi na desni iz katere uidemo po skalni polici na strme trave (dve mesti 10 m po I-II.). Ko pridemo čez, kmalu zagledamo zelo visok četrti slap. Spustimo se do tolmuna pod njim in ga obidemo po levi strani. Tu pravega plezanja ni. Vseeno se je meni zdelo zelo nevarno, saj je bilo zaradi mokrote izredno nevarno za zdrs. Edini oprimek v celotni soteski, ki je držal, so bile korenine dreves. Po treh urah hoje/plezanja smo si v idiličnem tolmunu nad slapom privoščili kopanje. Mislil sem, da smo s tem že skorajda na koncu.

Oh, kako sem se zmotil! Tura se je pravzaprav šele začela. Dalje, kjerkoli se je le dalo, smo hodili / brodili po dnu soteska, saj je na ta način šlo najhitreje. Vendar, kjer sotesko prekinjajo slapovi, smo morali najti obvoze. To pa je včasih pomenilo tudi eno uro hoje / plezanja gor in dol po strmih prepadnih bregovih. Na srečo smo imeli s sabo vodnika, ki je bil v soteski prej že štirikrat. Pa vseeno smo se ponekod “lovili”, kajti povsem nemogoče si je v spomin vtisniti tako izredno veliko število orientacijskih zank, ki jih skriva ta soteska. Počutil sem se kot v filmu Beara Gryllsa, ki ure in ure beži ven iz kanjona.

Po šestih urah hoje smo prišli do najbolj zahtevnega dela. Šlo je za izredno ozek kanjon s slapovi. Obvozili smo ga po strmem terenu na levi in se iz njega izbezali skozi navpičen, krušljiv žleb, ki je bil za po vrh še moker (III-, 10 m). Sledila je ura hoje skozi lažje prehoden del kanjona, kjer smo brodili čez številna korita, slapiče in tolmune. Ta del poti je bil meni še najlepši, saj bi se lahko tod lahko skorajda povsod kopal v neštetih naravnih jacuzzijih. Žal je bila tura tako zelo dolga, da za vragolije enostavno nismo imeli časa. Vsaj še trikrat smo se morali povzpeti za kakšnih 50 – 100 višinskih metrov, da smo obvozili slapove. Kako veliko smo iskali prehode pove podatek, da znaša višinska razlika med začetkom in koncem soteske 700 m. Ura pa mi jih je na koncu namerila dvakrat toliko višincev (torej kdo bi si mislil, da se znotraj kanjona, skriva skorajda Triglav).

Po devetih urah smo vsi zelo izčrpani prilezli do konca soteske pri kmetiji Brdar (vpisna skrinjica). Za nagrado smo si v Gačnikovem slapu privoščili zasluženo osvežitev. Kasneje smo razmišljali kakšen podvig bi šele bil, če bi pozimi preplezali celotno sotesko. Še enkrat se zahvaljujem PD Cempin za organizacijo in nepozabno avanturo!

2 comments

  • Zanimiv način obiska grape si si zadal. Čestitke, pot navzgor je dosti napornejša od poti navzdol, kakršno sem si pa sam zamislil po enem od pogovorov z obiskovalcem naše koče na Prehodavcih, koder sem bil tisto leto (Pravzaprav 1991 in 1993) oskrbnik. Pa ko sem govoril z enim od obiskovalcev, mi je omenil Gačnik. In ker sem nor na vodo in slapove, sem si ko sem prišel spet v dolino, takoj nabavil knjigo o slapovih ne vem, menda o vodah v Posočju in tam res piše, kot si na začetku opozoril: “Ne podajajte se v to grapo, ki je v časih Avstroogrske slovela kot najbolj divja soteska, brez znanja o alpinizmu, oziroma vsaj v spremstvu alpinista, vodnika.” In za pot boste potrebovali 2 dneva.
    Prvič sem se grape lotil kar sam. (Šele po tistem sem šel delat tečaj za alpinista)
    Ravno zato, ker sem planiral 2 dneva v grapi, nisem hitel in sem bil notri šele okrog 9 zjutraj. No, da skrajšam (aha, zakaj tole pišem….da se morda lotiš zadeve še na tak način). Šel sem od zgoraj navzdol. Nobenega brodenja po vodi. Koder ni šlo, sem se (vedno po desnem) dvignil po desnem bregu (največkrat po izjemnih strminah in res težavnem terenu a vselej navzgor brez alpinistične opreme) grape, gledano navzdol in ob prvi priložnosti spustil (vrv okrog drevesa) nazaj do vode. Včasih je bilo treba tudi hoditi malo nazaj, da sem prišel do slapov. Ampak videl sem vse ob vodi, kar se je sploh dalo videti. Seveda sem vse tudi posnel in slikal. In držal sem se vode, kolikor je bilo to le mogoče. Ne bom trdil kdaj točno a zunaj na cesti sem bil med 14 in 15 uro. Tako da maximalno 6 ur je res treba za tole zadevo. (Spalka, klini, kladivo….vse sem nosil zaman) No, če si mlajši še manj. Meni je takrat bilo okrog dobrih 35, malo pod 40 let pa sem v gore začel zahajati šele leta 1990. Torej nekih groznih izkušenj tudi nisem imel.
    Po tistem sem bil kmalu spet v Gačniku s sinom in tudi z njim sem grapo prelezel po istem sistemu, torej od zgoraj navzdol, brez stika z vodo. Nekaj let kasneje sva se grape lotila s prijateljem Borisom (in mojim sinom), ki živi v Idriji. En avto sva zapeljala spodaj, z drugim sva šla gor in smo se grape lotili po istem sistemu. Nekje na sredini nas je doletela grozovita nevihta, da smo bežali iz grape po nekem strmem žlebu ven pa v hrib. Bilo je tako strmo, blatno in pomešano z listjem, da mi ni jasno, kako smo sploh lahko prilezli ven (skoraj obvezen je za take avanture vsaj tu notri tudi cepin). A smo. In nadaljevali na vrh hriba in po njem proti dolini.
    Mislim, da sem po tistem poizkušal še 2x a nikoli več mi ni uspelo priti ob vodi iz grape.
    Zadeva je orientacijsko (ko greš iz vode v breg strmo navzgor in včasih zelooo daleč stran od vode) izjemno zahtevna in tudi jaz priporočam vsem, da se tega ne lotevate, če res niste odlično podkovani o vsem, ker notri vas čakajo razno razne težave.
    Se pa da brez alpinistične opreme, imeti morate pa obvezno vrv !!!
    Nisem hote izpast tule pomemben, le namigniti sem želel še na drugačen način ogleda grape. Lažji in vidim, verjetno hitrejši. No, kakor za koga.
    Pa srečno in pamet v glavo vsi, ki se boste te grape še lotevali.

    Liked by 1 person

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.