Etna in Stromboli

Aktivni vulkani me že od nekdaj privlačijo. Dva Sloveniji najbližja aktivna vulkana sta v Italiji – Etna in Stromboli. Po treh letih sem se odločil, da ju ponovno obiščem. Na avanturi se mi je pridružil tekaški prijatelj Žiga.

V sredo, 1. maja sva z zgodnjim jutranjim letom letela iz Benetk v mesto Catanija na Siciliji. Tu sva prevzela rentacar in se takoj odpravila do koče Sapieniza (1910 m), ki predstavlja glavno izhodišče za vzpon na Etno. Ker sem bil jaz praktično cel mesec april rahlo bolan (stalno slabo vreme mojemu imunskemu sistemu ne ugaja), sem se odločil, da si nekoliko olajšam napore z vožnjo z gondolo do vrha smučišča na višini 2504 m. Zaradi zelo hitrega dviga iz morja na višino nad 3000 m sem potem celo pot čutil blage efekte višinske bolezni. Etna je namreč presenetljivo visoka gora. Njena nadmorska višina in tudi lokacija njenega vrha se zaradi stalnih vulkanskih erupcij ves čas spreminjata. V zadnjem obdobju pa njena višina znaša nekje med 3300 in 3350 m.

Od zgornje postaje žičnice do Torre del Filosofo (2920 m) vodi makadamska cesta. Naprej pa je prehod prepovedan. Midva z Žigom sva bila edina turista, ki sva s seboj nosila zaščitne čelade. Zato je bilo čuvajem parka že od daleč jasno kakšni so najini nameni. Na njihove vprašanje ali misliva iti na vrh Etne, sva odločno odgovorila: “Ne!” Potem pa sva začela teči v klanec proti vrhu Etne, hitro kakor so naju le nesle noge. Na srečo se nihče ni podal v lov za nama. Ujemite me, če me morete!

Dejstvo je, da je vzpon na Etno zelo nevarna stvar in vam tega početja nikakor ne morem svetovati. Etna je namreč eden najbolj aktivnih vulkanov na svetu. Nazadnje je močneje izbruhnila januarja letos. Povsem miruje pa nikoli. Ena lahko po obdobju relativnega mirovanja kadarkoli nenadoma spet izbruhne. Že 200 višinskih metrov pod robom kraterja sva zaslišala bobnenje vulkanskih eksplozij.

Ko sva dosegla vrh kraterja Bocca Nuova (Etna ima tri večje vršne kraterje) pa je postalo prav strašljiva. V kraterju nekje pod nama se je približno vsako minuto zaslišala vsaj ena eksplozija. Za ta namen sva nosila čelade. Vendar sva se zavedala, da naju te ščitijo le pred kamni največ v velikosti oreha. Znano pa je da lahko vulkani izbruhajo vulkanske bombe velikosti manjše hiše. Same lave zaradi gostega vulkanskega dima nisva videla. Po robu kraterja sva se odpravila proti vrhu Etne. Dim pa je postajal vse bolj gost in vse bolj toksičen. Zaščitnih plinskih mask nisva imela. Kašljanje je nenadoma prešlo v davljenje in hlastanje za zrakom. Postalo me je strah, da se bo nekdo od naju onesvestil. Na najinih čeladah pa sva zaslišala toči podoben zvok “tok, tok” padanja manjših kamnov in vulkanskega pepela. Zaradi gostega dima je bila vidljivost omejena na dva metra. Zato sva se le kakšnih 50 m pod vrhom kraterja Bocca Nuova odločila, da obrneva. Povratek v dolino je bil zaradi finega vulkanskega pepela zelo hiter in uživaški. Del poti sva tekla sva celo hitreje kot 20 km/h. Sva morala, saj nisva hotela, da naju zopet ustavi kdo od čuvajev Etne.

Vse skupaj naju je tako navdušilo, da sva se odločila, da greva takoj naslednji dan še enkrat na vrh Etne. Tokrat je najino izhodišče predstavljalo parkirišče pod smučiščem Etna Nord “Piano Provenzana” (1780 m). Gondole tu poleti ne vozijo. Zato sva bila edina obiskovalca. Vzpon je bil fizično precej naporen zaradi vzpenjanja po finem vulkanskem pepelu, ki ves čas zdrsava pod podplati. Tri korake gor in hkrati enega dol. Ker pa gre za severno stran Etne je bil povsod še precej snega. Celo toliko ga je, da bi se še lep kos poti nazaj grede dalo smučati. Žal se je 20 min pred najinim prihodom na vrh vreme pokvarilo. Na srečo pa je veter vulkanski dim odnašal stran od naju. Tako, da nisva imela težav z dihanjem in sva relativno varno uspela doseči vrh Severovzhodnega kraterja (3230 m). Na vrhu gore je bila temperatura okoli ničle. Vendar se je dalo nekoliko pogreti na vročem vulkanskem dimu.

Tretji dan je bil na vrsti vulkan Stromboli. Do njega sva dospela z gliserjem, ki vozi iz mesta Milazzo (od junija dalje pa tudi iz Neaplja). Med dvourno vožnje po morju me je presenetilo, da so Italijani celo območje morja okrog Eolskih otokov prekrili z brezžičnim internetom. Super! Ko sva prišla na Stromboli, sva morala potrpežljivo počakati na večer. Na Stromboli se hodi ponoči, ker se takrat lepše vidi vulkanske izbruhe. Vzpon na vrh je dovoljen samo ob spremstvu čuvajev. Ogled stane 28 €, kar mi finančno niti ne bi bil problem. Vendar nisva hotela iti s čuvaji, ker ne pustijo dovolj dolgega ogleda vulkanskih izbruhov na vrhu. Poleg tega bi morala hoditi počasi s turisti. Zato sva se odločila, da se nekako pretihotapiva na vrh gore, kljub grožnji s policijo in kaznijo 500 €.

Na vrh Strombolija vodita dve poti. Po “desni”, ki vodi v ključih se gre na vulkan, sestopi se pa po “levi poti”, ki vodi čez melišče. Midva sva se odločila, da greva na goro v obratni smeri, da bi se izognila vodičem. Žal pa so ob najinem vzpenjanju čuvaji skupine turistov že vodili dol z vulkana. Tako, da sva jim prišla točno nasproti. Jao! Zato sva se jim še zadnji hip skrila za veliko skalo in upala, da naju nihče ne opazi. Ko ima hudič mlade, jih ima ponavadi dvakrat. Skupina se je ustavila točno pred najino skalo. Čuvaji pa so z naglavnimi svetilkami začeli svetiti v najino smer. V tem trenutku sem bil prepričan, da naju bodo našli. Srčni utrip je bil nenadoma blizu 200 udarcev na minuto. Jaz ne pomnim, da bi me bilo kdaj v življenju tako zelo strah. Nekaj minut (ki so se zdele kot ure) kasneje so končno šli dalje. Midva pa sva se zopet podala v dir navzgor po vulkanu. Le par ur prej sem si huje zvil gleženj in sem komajda lahko stopil na nogo. Vendar v tem trenutku adrenalina so bile vse bolečine v momentu pozabljene. V klanec sva tekla, kar sva le hitro mogla in to z ugasnjenimi svetilkami, da naju ne bi zasačili. Ne znam povedati kako zelo se mi je oddahnilo, ko sva jim ušla. Sedaj bova imela celo noč imela vulkan zase.

Vulkan je bil na moje veliko zadovoljstvo precej bolj aktiven, kot ob mojem zadnjem obisku pred tremi leti. Dve uri sva na vrhu uživala v najlepšem ognjemetu, ki ga lahko ponudi narava. Na vulkanu bi užival celo noč. Žal pa se je nenadoma navlekla megla, tako gosta, da se je z mojo zelo močno naglavno svetilko videlo maksimalno en meter naprej. Noro doživetje v vseh pogledih, ki ga nikoli ne bom pozabil.

Po treh dneh na vulkanih sva imela še dva dni časa za druge oglede na Siciliji. Prvi dan sva preživela v narodnem parku Nebrodi. Šla sva peš do slapu Catafurcu (8 km). Park je zelo lep, sam slap pa ni nič posebnega. Je v Sloveniji precej lepših. Zadnji dan pa sva obiskala letoviško mesto Taormina. Kraj mi je bil zelo všeč. Na žalost pa je bilo preveč hladno za kopanje. Jaz sem si v morju edino le hladil svoj zvit gleženj. Iz mesta sva se po panoramski poti podala na razgledni hrib Monte Veneretta (884 m), ki na eni strani ponuja razgled na Etno, na drugi strani pa na Jonsko morje.

2 comments

Odgovorite Primož Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.