Navadno me ves čas vleče v svet (bolj ali manj) visokih hribov. Ampak tam sem že (skorajda) povsod bil. Za spremembo sva se z Evo odpravila raziskovat lepote Bele krajine. Bela krajina je gričevnata pokrajina na skrajnem jugovzhodnem delu Slovenije, skrita v kotlini med Kočevskim rogom in Gorjanci ter mejno reko Kolpo. Nihče natanko ne ve od kod ime pokrajine: po eni teoriji, naj bi ime dobila po belih brezah, po drugi po belih narodnih nošah in po tretji po češnjevih cvetovih.

• 

• 

Glavna naravna znamenitost Bele krajine je izvir reke Krupe. Gre za močan kraški izvir s povprečnim pretokom okoli 1000 litrov na sekundo. Žal je voda še vedno močno onesnažena s PCB-ji, kot posledica odlaganja kondenzatorjev v njenem zaledju, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V okolici izvira je speljana učna pot. Med drugim pelje mimo jam Malikovec in Judovska hiša. To sta le dve izmed več sto jam, ki so jih našli na območju Bele Krajine.

• 

• 

• 

• 

Kolpa je 294 km dolga reka, od tega 118 km reke predstavlja mejo med Slovenijo in Hrvaško. Pomembneje pa je to, da kakovost vode v reki ustreza predpisom o kopalnih vodah. Ob reki leži okoli 10 turističnih kampov. Enega izmed njih sva obiskala tudi midva. Žal je bila voda zaradi deževja preveč deroča za kopanje.

• 

• 

Mirna gora (1048 m) je najvišji vrh Bele Krajine. Samo goro sestavljata dva vrhova – zahodni (ki je 4 m višji) in vzhodni – na katerega vodi običajna planinska pot. Do Planinskega doma na Mirni gori (1000 m) pelje za osebna vozila prevozna makadamska cesta. Običajno izhodišče za pohodnike predstavlja vas Planina (747 m), od koder je do vrha 45 min hoje – ves čas po zanimivi gozdni-učni poti.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Midva pa sva se na Mirno goro podala iz prestolnice Bele Krajine – Črnomlja (156 m). Pot se začne v bližini Doma starejši občanov (klik do lokacije) in je ves čas odlično označena. Markirana je za 3 ure hoje. Midva sva namerila 12 km poti v eno smer. V prvem delu pot poteka čez tipično valovito Belokranjsko pokrajino. Nato pa se skozi vinograde vzpne na vrh vasi Rodine. Zadnji del poti je bolj dolgočasen, saj poteka skozi gozd, kjer ni nobenega razgleda. Enako tudi na vrhu Mirne gore ni razgleda. Edini razgled se odpre s terase planinskega doma. Zato sva tu dalj časa uživala v soncu in njihovih odličnih palačinkah.