V hribih nad višino 1500 m je zapadlo meter in pol novega snega. V takih razmerah je le malo za obisk varnih gora. Za eno takšnih že dolgo velja Dobrča. Še najbolj nevaren del ture na Dobrčo se mi je zdel vožnja do izhodišča, saj se je pod težo snega na cesto neprestano lomilo drevje. Na srečo mi nič ni padlo na avto. Sem pa moral celo pot odmikati veje s ceste.
S hojo sem začel pri sv. Neži v Brezjah pri Tržiču in nadaljeval po klasični poti po grebenu Breške gore. Na tej poti treniram že več kot 10 let. Tokrat pa sem šel za spremembo bolj počasi s smučmi na nahrbtniku. Do Poldetove klopce je bilo snega razmeroma malo (ca. 50 cm). Od tu dalje pa je z vsakim korakom debelina snežne odeje naraščala. Pred mano ni šel še nihče. Tako da sem vso težko delo (gaženje) opravil sam. Pri lovski koči je bilo snega že več kot do pasu. Vsak korak je postal muka. Višje pa je postalo samo še težje. V nekem trenutku sem samo za en korak potreboval več kot minuto. Ko sem že mislil obrniti, me je dohitela skupina turnih smučarjev. Z njimi sem nadaljeval potem še par 100 m do vrha Lešanske planine. Na vrh Dobrče pa danes ni prilezel nihče.
Če bi se kje na Dobrči lahko sprožil plaz je to na Lešanski plani, saj gre za eno redkih pobočij na Dobrči, ki je brez dreves. Smučarji so pred mano brez težav odsmčali čez planino. Zato sem jim še jaz sledil. Vendar sem med smuko z grozo opazil, da se je meter nad mano odprla razpoka v snežni odeji in nato zavoj nižje še ena. Zato sem se kar se da hitro zapeljal v desno med drevesa. Očitno je sedaj toliko snega, da tudi Dobrča ni povsem varna pred snežnimi plazovi.
Naprej dol proti Bistriški planini je bila smuka odlična. Snega je resnično ogromno, kar omogoča brezskrbno vijuganje. Privoščil sem si celo skok čez kolovozno pot. Če bi bil sneg trd, bi se najbrž polomil, tako pa sem samo mehko pristal. Z Bistriške planine sem nato po cesti odsmučal do avta.
Bojan Ambrožič 