Kredarica, 23. 12. 2017

Na Kredarici sem bil že v vseh letnih časih. Večkrat sem gor tudi že tekel (tudi pozimi). Še nikoli pa s Kredarice nisem smučal. To “krivico” sem šel danes popravit. Kot zanimivost, lani ob tem času v visokogorju skorajda ni bilo snega. Daleč največ pa leta 2010.

Da bi se izognil težavam s parkiranjem, sem bil v Krmi že ob petih zjutraj. Avto sem parkiral na edinem večjem izogibališču v celotni Krmi, to je ca. 10 min hoje pred Kovinarsko kočo. Do zapornice (konca ceste v Krmi) sem hodil približno 45 minut. Cesta je do sem sicer normalno prevozna. Težava je v zelo majhnem številu parkirnih mest. Nujno je s seboj imeti lopato s katero si v sneg skopljemo parkirni prostor.

Špura skozi Krmo je bila spodaj dobra. Psi so dobro prijemali, zaradi česar sem sprva napredoval presenetljivo hitro. Višje pa so bile vse slabše razmere za hojo s smučmi. Najbolje so naredili tisti, ki so se danes na Kredarico odpravili peš, saj je gaz dobro utrjena. S smučmi na nogah sem se celo pot zelo mučil. Nazadnje sem ugotovil, da je še najbolje (najhitreje), če smuči preprosto nesem kar na nahrbtniku. S smučmi na nogah pač ni šlo nikamor. Spraševal sem se že v čem je sploh smisel turnega smučanje, če je slabše, kot če si peš. Vendar se zavedam, da je bila to šele moja tretja turno smučarska tura.

Nad Prgarco so mi psi na obstoječi špuri ves čas spodrsavali. Srenačev pa nisem imel. Zato sem zastavil lastno špuro. Žleb med Ržkimi podi in Kalvarijo (razen vršne prečnice) je bil na srečo bolj udoben za hojo s smučmi. Od avta do Kredarice sem hodil kar 5 ur in pol. Če bi šel brez smuč, bi bil v teh za tek res dobrih razmerah gor v dobrih dveh urah. Celo pot je bilo zelo lepo in razmeroma toplo vreme. Le na Kredarici je pihal zelo močan veter. Tako da sploh nisem razmišljal, da bi se odpravil na Triglav.

Pri vsej stvari pa me je najbolj skrbelo kako bom s Kredarice prismučal v dolino, kajti od samega začetka sem se zavedal, da je moje znanje smučanja v najboljšem primeru slabo. Vendar sem si rekel – počasi bo že nekako šlo. In res sem celotno pobočje do Ržkih podov zvozil brez padca.  Predvsem zato, ker je pobočje široko in omogoča dolge okrogle zavoje. Pod Ržkimi podi v smeri proti Prgarci pa se začne redek borov gozd, ki zahteva več vodenja smuči. Parkrat sem padel in sklatil nekaj borovcev. Hkrati pa sem se v iskanju najlažje linije zapeljal v napačno smer (do prepada). Tako da sem moral hoditi pol ure nazaj gor v breg.

Tudi ko sem prišel nazaj na pot, smuči nisem več obul. Gozd je bil prezahteven za moje (ne)znanje smučanja. Zato sem raje z užitkom odtekel v dolino. Opazil sem da so imeli tudi ostali smučarji na tem odseku precejšnje težave. Večina se je tako mučila s smučanjem,  da sem jih še peš prehitel.

Jutri grem pa za spremembo teči na Kredarico.

One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.