Po daljšem obdobju bolj slabega in nestanovitnega vremena, je končno posijalo sonce. V takem vremenu me je težko zadržati doma, še težje pa v dolini. Že res je da me naslednji teden čakal Ljubljanski maraton in da bi bilo  veliko pametneje da bi vsaj malce potreniral ravnino. Vendar ne, vreme je prelepo da ga ne bi izkoristil za gorski tek.

V visokogorju je pred nekaj dnevi snežilo. Zapadlo je tudi do pol metra snega. Dovolj da so gore odete v novo, lepšo, zimsko preobleko. Zato sem se odločil da okusim nekaj teh snežnih lepot in odtečem na Kredarico. A, tudi nižje v sredogorju, ni nič manj lepo. Krošnje macesnov so pobarvane z najžlahtnejšimi in najbolj barvitim odtenki jeseni. Fotografi v napad!

Kljub temu da je bilo napovedano da se bodo temperature povzpele krepko čez dvajset stopinj, je bilo zjutraj v Krmi zelo hladno. Temperature niso prav veliko presegle ničle. Zato sem naredil napako in sem svoj tekaških nahrbtnik spet preveč obtežil  z oblačili za mraz. Težko je verjeti, ampak pri gorskem teku se pozna prav vsak gram več ali manj v nahrbtniku.

Začetek tek v Krmi, je bil kot vedno najhitrejši, saj se v prvem kilometru proga vzpne samo za 50 višincev. Zato tu varčevanja s hitrostjo ne sme biti. Že drugi kilometer je z 200 višinci bistveno bolj naporen. Vseeno pa se tu da še razmeroma lepo teči, saj proga poteka po lepi stezici skozi bukov gozd. Pazil sem samo na to da sem tekel čim več po bližnjicah in čim manj po poti. Nisem imel takega občutka, a po podatkih GPS-a, mi je na tem delu hitrost teka počasi upadala. Zbudil sem se šele nad gozdno mejo, kjer sem v naprej vedel da moram močno pritisniti, če želim sploh še zadržati tek. Na tem delu se pojavlja grušč, ki se melje in je precej naporen za tek.

GPS sled teka na Kredarico 

Sledila je ravnica Vrtača in kmalu za njo Malo polje. Strmo bližnjico do Prgarce sem zopet premagal s hitro hojo. Vmesni čas, pa ni bil najboljši  42 min, kar je bilo kar 3 min slabše, kot poleti, ko sem tekel na Triglav. Forma, žal, še vedno ni taka kot bi si sam želel. Nadalje sem se odločil da na Kredarico tečem po poti čez Konjsko sedlo – izključno iz razloga, ker po tej poti še nisem tekel. Poleg tega pa sem želel ugotoviti ali je ta pot mogoče celo hitrejša od tiste, ki prečka Ržke pode. Odgovor na to vprašanje mi bo dal GPS.

Iz hladu Spodnje Krme sem se izbezal na žgoče sonce grape pod Kurico. Odsek poti pod Kurico je dolg le 400 m, a zelo strm (47 %). Na Konjskem sedlu (1 h 1 min), je sonce začelo še bolj pripekati in me s tem izčrpavati. Za tem je sledila prečnica v desno na vrh Kalvarije. Strmina tega odseka je dovolj zmerna, da sem brez težav ves čas tekel. Le tik pod vrhom Kalvarije je nekaj zajl, kjer se teče nekoliko težje. Sledil je le še finiš, po snegu, do Kredarice. Na cilju sem bil s časom 1 h 27 min 54 s, kar ni najbolje. Pa kdo bi se sekiral ob tako lepem vremenu in razgledih.

Krma

Bistveno bolj kot sama Kredarica, je zasnežen Triglav. Tisti, ki so bili na vrhu so poročali, o precej zoprnih razmerah z južnim snegom.  Brez zimske opreme seveda na Triglavu ne gre. Sestopil sem po poti čez Ržke pode da bi izmeril katera pot na Kredarico je krajša. Izkazalo se je da je pot čez Konjsko sedlo s 7.4 km ca. 300 m krajša od poti čez Ržke pode. Rezultat me preseneča, saj se mi je zdelo da je razlika večja. Poleg tega še vedno ne morem trditi, katera izmed obeh poti je hitrejša za tek na Kredarico.

Profil poti na Kredarico čez Konjsko sedlo

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič