Slo 100 je 50 km dolg gorski ultramaraton, ki poteka po hribih okrog Postojne. Tekme sem se udeležil predvsem zato, ker je štela kot kvalifikacijska tekma za Ulta Trail du Mont Blanc (UTMB) naslednjo leto. Zaradi nastopa na tej tekmi in na ultramaratonu v Vipavi upam, da bom drugo leto lahko nastopil na UTMB-ju. Vse je odvisno od sreče pri žrebu.

Štart tekme je bil v velikem hladu ob sedmih zjutraj v Postojni. Proge nisem poznal. Zato si nisem niti približno predstavljal kaj me čaka. Po eni strani je bilo to še bolje, saj sem lahko užival v vsakem koraku prehojene poti: “Češ tu pa še nisem nikoli prej bil!”. Prvih 8 km proge je bilo skorajda ravninskih po makadamu. Na tem delu sem tekel skupaj z Andrejem Lindičem in Mihom Vidalijem.

Sv. Lovrenc

Pri Malem naravnem mostu v Rakovem Škocjanu

Potem pa se je začel strm vzpon na goro sv. Lovrenc. Ker sem vedel, da na spustu ki sledi, Andreja in Miha ne bom mogel držat,i sem tu pospešil in jima pobegnil naprej. Upal sem da si zagotovim vsaj toliko prednosti, da me ne ujameta dokler ne pridemo v dolino. Spust je bil na nekaterih mestih zelo tehnično zahteven. Ni pa bilo takih odsekov veliko.  Trasa je bila pretežno precej lahka. Zdelo se mi je da se v dolino spuščam odlično. Vendar sem na dnu spusta presenečen ugotovil, da me je Miha že skorajda ujel. Še bo treba vaje!

Izmučen in popolnoma izčrpan v cilju

Grmadarji

Sledilo je celih 20 km teka po makadamu skozi Rakov Škocjan. Proga je tu skorajda ravninska in se zelo vleče. Vseh 20 km se me je Miha držal kot klop. Očitno je bil zelo dobro pripravljen. Mene pa je počasi že začelo zmanjkovati, saj sem v zadnjih dveh mesecih nabral veliko premalo kilometrov. V zadnjih dveh tednih pa sploh nisem treniral zaradi zelo slabega (mokrega) vremena.

Nekje proti koncu te (pre)dolge ravnina pa sva se z Mihom še izgubila. Izkazalo se je, da so nekateri posamezniki (verjetno lovci)  pokradli markacijske zastavice in jih na enem mestu  celo prestavili tako da so kazale v napačno smer! Nikakor ne morem razumeti kaj se dogaja v glavah teh ljudi, da počnejo take stvari.

Sledil je vzpon na Javornike. Tu je proga izjemno strma, saj se samo v dveh kilometrih vzpne za kar 700 višincev. Po 20 km ravnine se mi je ta klanec zdel kot zid. Vseeno sem ga bil  zelo vesel. Pričakoval sem da se bom tu lahko končno otresel Mihe. Vendar se on ni dal in na vrh klanca pritekel tik za mano. Tako sem vedel, da je tu tekma zame izgubljena. Do cilja je sledilo še 10 km spusta, kjer nisem imel prav nobene možnosti. Predvideval sem, da če bi hotel zmagati, bi moral na vrh klanca priteči z najmanj 10 min prednosti. Na koncu se je izkazalo, da tudi to ne bi bilo dovolj, saj sem samo v tem kratkem spustu do cilja za Mihom nabral kar 17 minut zaostanka. Res pa je da je bilo ca. 10 minut tega časa zaradi mojega neznanja teka navzdol, preostalo pa ker sem do cilja skorajda ugasnil. Dober kilometer pred ciljem, ko sem se sam le še s težavo premikal naprej, me je prehitel še Andrej. V cilj sem prišel popolnoma izmučen in sem potreboval eno uro boja s samo seboj, da sem približno prišel k sebi.

Proga

Profil proge

Tekma je bila odlično organizirana. Brez pripomb. Že dolgo se nisem počutil na kakšni tekmi tako prijetno in udobno. Se je zelo poznalo, da je tekmo organiziral izkušen tekač (Srečko Deželak). Upam da organizatorje, tekmovalci naslednje leto nadgradimo z bolj številčnim obiskom.

• REZULTATI: http://www.sportotime.com/slv/dirka/1319/skupni_rang

Bojan Ambrožič