Legendi slovenskega gorskega teka, Franciju Teražu, je že več let v glavi zorela idejo o organizaciji gorskega maratona po osrčju Julijcev. Tako je nastal Gorski maraton treh dolin. Proga maratona poteka iz Mojstrane skozi dolino Vrat. Nato se po poti Čez Prag vzpne na Kredarico. Sledi sestop v Krmo. Nazadnje pa še vzpon skozi dolino Kot do Staničevega doma pod Triglavom. Zadnji spust pa poteka po dolini Za Cmirom do Aljaževega doma pod Triglavom.
Žal je bila vremenska napoved za dan tekme zelo slaba. Zato so organizatorji progo dva dni pred štartom skrajšali na zgolj 42 km. Tako smo iz Mojstrane tekli v dolino Kot in potem skozi Krmo do pastirskega stanu v Zgornji Krmi, kjer naj bi obrnili in tekli po isti progi nazaj v Mojstrano.
Nova trasa nikomur ni bila preveč pogodu, saj je teku odvzela pridih avanture. Namesto po visokogorju bomo večinoma časa tekli zgolj po makadamski cesti. Žal se mimo vremena ne da. Tako da to ni bila krivda na strani organizatorja.
S tekom smo začeli pri Planinskem muzeju v Mojstrani. V prvih kilometrih je sledil vzpon na Kosmačev preval. Počutil sem se dobro. Zato sem diktiral tempo. Potem pa je sledilo kakšnih 12 km skorajda ravne makadamske ceste po dolinah Kota in Krme. Tempa najboljših (Šenka, Volkarja in Strnada) tu nisem uspel zadržati.
Do Kovinarske koče (na približno 14. km) sem za njimi nabral približno 3 minute zaostanka. Ta tekma je bila za gorski maraton zelo hitra. Časa za postanke enostavno ni bilo. Izgubljena minuta pri tako hitrem tempu pomeni nenadomestljivo veliko. Sam pa sem nosil camelbak, ki ga je nemogoče napolniti v manj kot treh minutah. Zato sem upal, da mi bo slab liter vode zadoščal za celotno traso.
Pri Lesi v Krmi se je po približno eni uri teka končno začel prvi in edini resni klanec na tekmi. Ta klanec poznam odlično iz svojih številnih tekov na Triglav. Poleg tega mi njegova strmina odgovarja, saj je dovolj položen, da se ga da lahkoto preteče. In res sem se na tem vzponu prebil celo na peto mesto. Na Pastirski stan sem pritekel tik za Volkarjem. Za pot od Lese do Prgarce sem potreboval točno 42 minut. Dobro pa sem zavedel, da bom pri spustu, ki sledi začel izgubljati. Za stanom, pa se nismo obrnili nazaj v Krmo, ampak smo tekli po prečni poti še naprej proti Staničevem domu. Ideja je bila priti na zimsko pot proti Kredarici.
Žal so na mestu, kjer pot zavije nazaj v Krmo, manjkale oznake. Zato smo skorajda vsi tekači tekli naprej proti Rjavini. Sam sem spoznal, da sem na napačni poti dokaj hitro in sem izgubil le okrog 4 minute. Vodilna Šenk in Strnad sta svojo zmoto spoznala malo pod Staničevo koče, kar ju je stalo vsaj 20 minut časa. Od tekačev pred mano je pravilno odtekel le Franci Volkar, kar mu je na koncu prineslo zmago na tekmi. Da bi bila ironija še večja, se je izgubil tudi Franci Teraž – glavni organizator tekme. Skratka, z izjemo peščice, smo skorajda vsi tekači delali podaljške.
Nazaj v Krmo sem odtekel sila previdno, saj si res nisem hotel zviti gleženj brez potrebe. Zaradi tega sem izgubil precej časa in mest. Potem pa je sledilo še sila dolgih in dolgočasnih 15 km nazaj po cesti do Mojstrane. Cesta se proti Mojstrani večinoma ves čas rahlo spušča, kar je pripomoglo k hitrejšemu teku. Na koncu sem bil v cilju osmi s časom 4 h 12 min. Ure pa so namerili dolžino proge 41 km z le 1600 višinskimi metri spustov in vzponov. Nekaterim pa žal bistveno več.
Žal je bila to že moja druga zaporedna tekma, ki to ni bila.
Bojan Ambrožič
- REZULTATI (niso najbolj relevantni): http://www.timing-mojstrana.com/wp-content/uploads/GM3D2017.pdf
- Foto Miha Rekar: https://www.facebook.com/pg/miha.rekar.photography/photos/?tab=album&album_id=10154902945448002
Bojan Ambrožič 
2 comments