Zadnji teden dni se gibljem v mestu Balaruc, na območju lagune Thau, na Francoski južni obali. V prostem času treniram vsak dan dvakrat dnevno, s čemer stopnjujem svojo tekaško formo. Pogoji za tek so dobri, z izjemo tega da moram do najbližjega klanca preteči kar pet kilometrov. Najvišje stopnišče v mestu pa premore zgolj 60 stopnic. Tako moram stopnišče preteči po najmanj 20-krat, da se približam številu stopnic, ki me čaka na Kitajskem.
Dela prosto soboto sem izkoristil za obisk antičnega mesto Nimes. V mestu leži najbolje ohranjen Rimski amfiteater na svetu. To pa je žal tudi edina prava zanimivost v celotnem mestu. Tako sem se po mestu sprehajal 7 ur samo zato, da bi mi čim prej minil čas. Vsekakor vse prej kot prijetno izkušnja ob sončni pripeki pri 32 °C.
Prosto nedeljo pa smo izkoristili za ekskurzijo v vas Saint Guilhem le Desert, ki je v celoti pod UNESCOvo zaščito. Vas je zares slikovita in vredna ogleda. Leži utesnjena v kanjonu pod hribi. Ker že cel teden nisem naredil resnega treninga v klanec, je bilo to končno moja priložnost. Z vrha gore nas vasico se odpira lep pogled na celoten kanjon in reko Herault. Tek navzdol je bil tokrat zame na poseben način adrenalinski, saj sem postal skorajda slep. Pred parimi dnevi sem namreč med kopanjem v morju izgubil svoja očala. Na srečo mi je kolegica velikodušno posodila svoja očala (sicer s trikrat premajhno dioptrijo), da sedaj vsaj za silo vidim na računalniški zaslon, da lahko delam.
V Franciji bom še nadaljnji teden dni. Potem pa se kmalu spet oglasim iz Slovenskih hribov.
Do takrat pa lep pozdrav.
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
2 comments