V Pokljuških koncih se pozimi že dolgo nisem potikal. Sploh pa še nisem bil v hribih po zadnjem sneženju. Letošnja zima je sicer mrzla. Vendar obilnih snežnih padavin pa še ni bilo. Upal sem, da so se razmere po zadnjem sneženju vsaj malce izboljšale.
Sibirski mraz je tudi danes še enkrat več močno pritisnil. Na Rudnem polju je termometer pokazal -13 °C, na Mrzlem studencu pa celo -16,5 °C. Moj današnji cilj je bila Gamsova grapa v Ablanci. Te grape doslej še nisem plezal.
Začel sem na Rudnem polju. Potem pa sem zgazil pot nad Konjščico proti Jezercam. Sneg se na poti predira do kolen. Vso ruševje pa gleda iz snega. In to je bilo v primeru te ture velik problem. Neposredno do Gamsove grape ne vodi nobena pot. Še najbolj si ji približa pot iz Konjščice proti Jezercam. Vendar je tudi med to potjo in Gamsova grapo širok pas zelo gostega in težko prehodnega ruševja. Zato sem sestopil navzdol do planine Konjščice, da bi mogoče iz spodnje strani vdel lahek vstop v grapo. Vendar, ker tudi spodaj ni izgledalo nič bolje, sem se vzpel nazaj gor – skorajda do razcepa za pot na Rudno polje. Potem pa mi ni preostalo drugega kot da se spopadem z zelenim peklom.
To je bilo res zoprno početje, saj je del ruševja tik pod snegom in tako se mi je vsak drugi korak vdrlo do pasu. Od markirane poti do vstopa v grapo je teoretično sicer samo 100 m pasu ruševja. Vendar v praksi to nanese na skorajda pol ure “hoje” oz. bolje rečeno plavanja.
Za tem sem bil končno v Gamsovi grapi. Le ta je sprva zelo položna. Potem pa počasi postaja vse bolj strma. Sneg je bil južen in gnil. Običajno se dela “cokla”, samo pod derezami. Tokrat je bil sneg tako zelo gnil, da se mi je sneg nabiral še pod klino cepina.
Višje pa je sneg postal nepredelan. V praksi je to pomenilo, da se je prediralo povsem do skalnate podlage. Dokler je bila grapa še relativno položna to niti ni bil problem. Potem pa sem naletel na skalni skok, kjer je bilo skalovje le poprhano z nepredelanim snegom. Tak sneg mi je bil pri plezanju samo v napoto. Zato sem ga najprej s cepinom pomedel. Nato pa sem skok potoolal. Nad skokom, se grapa spet rahlo položi. Sneg pa postane boljši. Višje v grapi pa se je spet pojavil skok z nepredelanim snegom. Nad tem skokom pa je bilo videti vse skorajdo kopno. Očitno je trenutno snega za plezanje grap še premalo. Zato nisem več videl smisla v nadaljevanju in sem obrnil. Čez spodnji skok sem abzajlal. Najhuje pa se je bilo potem še enkrat več prebiti čez pas ruševja nazaj na markirano pot.
Lahko bi si rekel, da imam dovolj za danes. Vendar ker je bil dan res lep in povsem brez vetra, sem sklenil da se vzpnem še na Veliki Draški vrh. To sem storil prek Studorskega prevala. Šele tu sem videl, da je z gora odpihnilo ves sneg. Na nekaterih mestih pa je sneg napihan, kar povzroča težave. Prav tako je zelo malo snega v Vzhodni grapi Tosca (kar je bil tudi potencirano moj današnji cilj).
Z Velikega Draškega vrha sem sestopil mimo krnice Na Kontah na markirane pot proti Srenjskemu prevalu. Najprej sem mislil, da bi zgazil še to pot in se nato vzpel na Viševnik Vendar sem tu počasi že imel dovolj. Glavni faktor pa je bil ta, da je pot proti prevalu ves čas nevarno izpostavljena. Sneg pa je bil zelo južen. Zato sem raje sestopil proti Jezercam. Vendar ker sem zgrešil pravilno varianto, sem se moral spet prebijati čez ruševje (in to navkreber).
Sama tura na papirju niti ni bila tako zelo dolga. Vendar glede na to da sem zanjo porabil kar 12 ur, pove za kakšen napor je šlo.
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
One comment