Dokler je (še) sneg v naši hribih sem želel narediti eno dolgo turo. Začel sem na Rudnem polju. Potem bom pa sproti videl kam in kako me bo zanesla pot. Na glavnem parkirišču po novem pobirajo parkirnino (5€). Zato sem parkiral pred vojašnico, kjer je zaenkrat še zastonj.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Najprej sem zavil na pot nad Konjščico. Pot je ledena in jo prekinjajo plazovine ter kopna mesta. Tako, da sem se na smučeh ves čas samo pobijal, dokler nisem rahlo padel in pri tem zlomil srenače. Zato sem nadaljeval s smučmi na nahrbtniku. Kmalu zatem sem se zagledal v vzhodno ostenje Ablance, ki jo prekinja izrazita Gamsova grapa (IV-, 350 m). Enkrat sem že poskušal preplezati to grapo. Pa mi jo zaradi pomanjkanja snega ni uspelo preplezati do konca. Tokrat je snega precej več. Zato sem sklenil poskusiti. Prečil sem navzdol in levo do vstopa v grapo. Sneg v spodnjem delu grape je bil mehak. Višje pa je bil sneg vse trši. Gazi skozi grapo ni bilo. Tako, da sem se moral zanesti na lastne občutke iskanja prehodov. Grapa se namreč dvakrat prekine in vsakič je po manjši polici treba zaviti levo, da se najde (skrito) nadaljevanje smeri. Grapa je sicer odlično zalita (smučljiva) in brez skalnih skokov. Na koncu me je pripeljala prav na sam vrh Ablance (2004 m). Kakšnih užitkov na vrhu gore nisem bil deležen, saj je pihal močan in sunkovit veter.

• 

• 

• 

• 

• 

Z Ablance sem sestopil na Studorski preval (1890 m). Sestop poteka po grebenu gore in ga trenutno prekinja krajši skalni skok, ki ga je treba potulati. S Studorskega prevala sem sestopil še naprej kakšnih 50 višincev. Nato pa sem zavil desno proti krnici Vrtačici med Velikimi Draškim vrhom (VDV) in Toscem. Moj cilj je bilo preplezati Vzhodno grapo v Toscu (III, 250 m). Vendar, ker sem videl kako dobre so razmere na VDV-ju, sem sklenil, da skočim na hitro še na njega. Na vrhu VDV-ja (2240 m) me je pričakal čudovit razgled, celo veter je končno rahlo pojenjal in mi dal novo motivacijo za nadaljevanje te dolge ture. Smuka nazaj navzdol do vstopa v Vzhodno grapo je bila odlična (srenjec).

• 

• 

• 

• 

Na vstopu v Vzhodno grapo sem si spet namestil cepine in dereze ter nadaljeval do vrha Tosca (2273 m) po tej grapi. Tudi ta grapa je odlično zalita (smučljiva za tiste, ki to znajo). Grapa sploh ni tako strma, kot zgleda z VDV-ja (ca 45°) . Res pa je da je preveč ozka za moje znanje smučanja. Do vrha Tosca sem praktično ves čas (dobrih 5 ur) nosil smuči. Sedaj sem upal, da sem bom končno nasmučal. Pa sem se zmotil. Čez deloma kopno vršno planota Tosca mi je seveda šlo brez težav. Potem pa je teren zopet postal izredno strm. Sneg pa je bil trd. Spet prezahtevne razmere za moje smučarsko znanje. Tako, da sem se spet preobul v cepine in dereze in ritensko sestopal proti planini Zg. Tosc. Šele nekje na sredi pobočja je sneg postal toliko mehkejši, da sem se opogumil in napravil nekaj (mogoče 10) smučarskih zavojev. Nato pa sem hitro prišel na pot Triglavsko magistralo in sem moral spet it peš vse do Studorskega prevala. Smuka s Studorskega prevala do Jezerc je bila zelo dobra (suh sneg, skorajda pršič). Nato pa sem danes še zadnjič obesil smuči na nahrbtnik in se prek Srenjskega prevala povzpel na Viševnik (2050 m). Ker je bila že pozna ura, sem bil edini na vrhu.

• 

• 

• 

• 

• 

Smuka z Viševnika je bila še kar solidna. Zgoraj južen sneg, spodaj pa trdo. Na koncu se je na celotni turi nabralo 22,3 km in 2016 m vzponov. V februarju pa sem do danes zbral 13 turnih smukov s skupno razdaljo 213 km in 16300 višinci. V tej zimi pa sem skupno presmučal že 467 km.

• GPS sled
• Sled na Stravi

• 

• 

• 

• 

•