Ablanca, Tosc (Vzhodna grapa), VDV, Viševnik

V zadnjem času delam predvsem daljše treninge. Neredko tečem tudi 5 ali več ur – v breg seveda.  Danes pa sem v okviru teh tekaških priprav lotil še daljše gorniške ture v visokogorju. Moj cilj je bil da bi se v enem dnevu vzpel na vseh pet dvatisočakov v zahodnem delu Pokljuškega grebena. In sicer na Viševnik (2050 m), Mali Draški vrh (2132 m), Veliki Draški vrh (2243 m), Ablanco (2004 m) in Tosc (2275 m). S to turo sem že opravil v letnih razmerah, kar pa niti ni bilo posebno težko, saj so vsi vrhovi (z izjemo MDV-ja) razmeroma lahko dostopni. Pozimi pa se zahtevnost gibanja v naših gorah toliko poveča da bi lahko kar rekli da naše gore začasno pridobijo kilometer ali dva nadmorske višine. Gre za povsem drug svet.

dsdsdsdaJutro se prebuja

Ker so trenutno najkrajši dnevi v letu, plan ture pa dolg, sem se na pot odpravil že zelo zgodaj. S povsem praznega parkirišča na Rudnem polju sem odrinil ob šestih zjutraj. Presenetilo me je kako temne so noči na Pokljuki. Preveč sem navajen svetlobno onesnažene doline, kjer je ponekod opolnoči “v temi” tako svetlo da bi lahko brez težav bral časopis. V preteklosti sem velikokrat ponoči tekel po Golovcu in Rožniku in prav nikoli nisem potreboval luči. Tokrat pa hodim po cesti proti smučišči in vse kar vidim je črn odsev visokih pokljuških smrek na temnem nebu. Edina svetla pozdrava sta bila Saturn in Venera, vsak na svojem koncu neba – s pestro družbo zvezd. Trudim se da bi hodil brez luči, a se kmalu znajdem vznak v kupu snega ob cesti. Obupam.

hjghjghjghAblanca

Za tem se priključim slavni Triglavski magistrali oz. poti na Vodnikovo kočo. Pot je na srečo že lepo zgažena. Tudi vdira se ne. Tako da je ta poleti meni nič kaj ljuba pot, postala prav prijetna. Ko hodim nad Konjščico, se počasi začenja daniti. Nadaljujem na pl. Jezerca in naprej proti Studorskemu prevalu. Sonce še vedno ni vzšlo. Upam da sončni vzhod ujamem na vrhu Ablance, saj do vrha res ni daleč. A, sneg je grozen – vdira se mi do pasu oz. do skalne podlage. To navadno niti ne bi bil tak problem. Vendar pot oz. smer vzpona na Ablanco poteka za kratek čas po zelo strmem pobočju. Ker se mi predira do podlage, cepina ne zagrabita. Zato ju poskušam zatakniti za skalnato podlago. Pa tudi to ne pomaga pretirano, saj je Ablanca zgrajena iz zelo drobljivega in razpokanega dolomita, ki se ob vsakem udarcu cepina le še bolj zdrobi. Z veliko previdnosti se vzpnem prek strmega dela in nadaljujem na vrh Ablance. Sončni vzhod pa mi je žal “ušel” za 5 minut. Vendar razgled je vseeno dober, saj se gore ob sončen vzhodu  za kratek čas rdečkasto obarvajo. Za tem sestopim nazaj na Studorski preval – dol grede sem še toliko bolj pazljiv.

fdsfdsfdssdfdS Tosca se ponuja eden najlepših razgledov na Očaka

Sestop nadaljujem naprej, na drugo stran Studorskega prevala. Že kmalu pa se ločim  od markirane poti in se po plazovinah vzpnem v krnico Vrtačica med Toscem in Velikim Draških vrhom. Tosc sicer velja za precej zaobljen vrh. A, zahodni del Vrtačice zapira strma Tosceva vzhodna stena. Prek nje pa obstaja naravni prehod – t.i. Vzhodna grapa (III, 250 m). Nisem imel podatka kakšne so razmere v grapi oz. ali je sploh zalita. Preprosto sem se šel pogledat kakšne so razmere. Grape sicer ne vidiš, dokler nisi skorajda pred njo, ker je zelo ozka in zato dobro skrita v vzhodni steni Tosca. V vznožju grape si nadenem dereze, plezalna cepine, pas. Vrv pa je ostala v nahrbtniku in upal sem da bo tako tudi ostalo.

d322Vzhodna grapa v Toscu (slikano z VDV-ja)

bfdfsf iu9g9

Pogled po grapi navzdol in navzgor

Grapa je že na začetku precej strma, višje pa le še pridobi na naklonu. Že v začetnem delu sem naletel na skalni skok. Na srečo pa sta bila tako sneg, kot tudi skala precej boljša kot na Ablanci. Zato nisem imel težav s plezanjem. Nad skokom grapa postane še bolj strma. Vendar skalnih skokov pa ni več. Meni so ravno take grape najljubše. Zelo sem užival v prvem letošnjem “pikanju” in še moja je bila ta “čast” da sem grapo lahko prvi zgazil. Grapa se izteče na Toscevi vršni planoti, na vznožju vršnega griča. Do vrha gore je le še položen petminutni sprehod. Nagrada pa razgled na Triglav in na vse ostalo okoliške vršace.

ToscNa Toscu

toscKot sem že večkrat pisal  celoten Tosc sestavlja ena ogromna zelo sploščena guba

Za sestop s Tosca sem si izbral klasični letni pristop. Predstavljal sem si da bom na Triglavski magistrali že v pol ure. Huda zmota! Na mestu običajne poti sem naletel na zelo južen sneg, kjer se mi je še celo na gojzarjih delala “cokla”, da o cokli na derezah sploh ne govorim. Zato sem poskušal najti kakšno druga varianto za sestop, pa se je teren povsod okoli le še bolj zaprl. Tako mi ni preostalo drugega, kot da sestopim, kar po varianti letne poti. V resnici je bila pot  globoko pod snegom. Sestop po tej varianti pa ni bil kaj dosti manj strm, od vzpona po Vzhodni grapi. In še sneg je bil obupen. Verjetno bi bil sestop po Vzhodni grapi lažji in bolj varen. Moj počasen sestop so ves čas od spodaj opazovali gamsi. Tokrat sem v zameno jaz “tuširal njih” in ne oni mene, kot je to v pogostejši navadi.

rteerterVeliki Draški vrh

ycxyxxMali Draški vrh in Viševnik, v ozadju Stol

Pri klopci sem stopil nazaj na Triglavsko magistralo in se po njej začel vračati proti Studorskem prevalu. To pa nikakor ni bilo lahko, saj se je sneg globoko prediral. Prediranje v snegu mi je zelo hitro pilo moči. Na srečo sem bil na Studorskem prevalu še vedno dovolj pri volji da sem se usmeril proti Velikemu Draškemu vrhu (VDV). Če je bilo prediranje v snegu na Triglavski magistrali samo zelo naporno, je bilo to kar me je čakalo pekel. Prvih ca. 100 višincev se pot na VDV strmo vzpne skozi gosto ruševje. Poleti prehode skozenj najde udobna stezica. Tokrat pa se mi je ob vsakem koraku vdrlo do pasu, nekajkrat pa celo do vratu. S pomočjo ruševja sem se za vsak korak posebej izvlekel iz snega in nadaljeval, dokler se spet nisem znašel globoko v mešanici snega in vejevja. Vse mi je govorilo naj odneham in da nima nobenega smisla. Le moja trma je menila drugače in me z obilo truda pripeljala čez ta začetni del. Takoj za tem delom pot na VDV poteka po položnem in lahko prehodnem grebenu. Tudi snega na grebenu ni bilo veliko. Zato sem lahko končno nekoliko pospešil svoj korak. Vmes pa sem užival v pogledih na Vzhodno grapo, ki sem jo pravkar preplezal.

tretertRazgled z Viševnika

Na vrhu VDV-ja sem se nahitro okrepčal. Potem pa sem začel s sestopom po klasični zimski pristopni varianti. Sneg je bil tu trd in brez derez spet ni šlo. Gazi sem sledil globoko navzdol vse do pl. Jezerce. Ko sem bil na Jezercih, mi je ostala le še ena ura dneva. Zato sem bil prisiljen izpustiti Mali Draški vrh. Sosednji Viševnik pa dovolj dobro poznam da se nanj upam povzpeti tudi sredi noči. Gaz proti Srenjskemu prevalu je bila na srečo že narejena. To mi je prihranilo veliko moči. Vseeno so noge že močno pekle, ko sem jih preganjal proti vrhu prevala. GPS-a žal tokrat nisem imel. Vseeno sem prepričan da sem do tu v nogah že imel okoli 2500 višincev. Krajši spust s prevala, potem pa me je čakal le še zadnji klanec do vrh Viševnik. Na vrhu sem bil začuda edini, verjetno zato ker je bilo že tako pozno. Sneg na poti z Viševnika proti Rudnem polju je bil odličen – najboljši danes. Končno sem lahko užival v smučanju po čevljih in sankanju po riti. Šlo je kar samo od sebe. Za sestop z Viševnika sem potreboval samo pol ure. Za celotno današnjo turo pa dobrih 10 ur.

yxcyxcyxVrh Viševnika ob sončnem zahodu

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

2 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.