Manchester je mesto na severozahodu Anglije. V današnjem času je poznano predvsem po nogometu. Svojo pravo slavo pa si je Manchester pridobil na začetku 19. stoletja, ko je postal eno izmed središč industrijske revolucije. Leta 1830 je bila med Manchestrom in sosednjim Liverpoolom vzpostavljena prva železniška povezava na svetu. Po njej pa je vozila prva zares delujoča parna lokomotiva s pomenljivim imenoma “Rocket”.
Zaradi hitrega razvoja mesta in nujnosti prevoza premoga ter drugih dobrin so že leta 1894 Manchester povezali z morjem, z izgradnjo kar 58 km dolgega kanala. Poleg tega je po mestu speljana mreža številnih manjših (ožjih) kanalov, ki še danes služijo za prevoz tovora. Kanali so speljani v večih ravneh, pogosto precej nad običajnim nivojem mesta in so res pravi čudež hidravlike kot znanost in bistvo iznajdljivosti časa industrijske revolucije.
Mesto je še do danes ohranilo značilno tovarniško opečnato veduto industrijske revolucije. Mogoče to komu ne bo všeč. Meni pa je bilo, ker je bilo vsaj drugačno od klasične podobe velike večine Evropskih mest, ki so v glavnem vsa sestavljena iz starega mestnega središča (t.i. old town-a), kjer je nekaj lepih srednjeveških zgradb in pa modernega mestnega središča (t.i. downtown-a), kjer prevladujejo moderni nebotičniki. V Manchestru tega skorajda ni. Zdi se da je celotno mesto obstalo v 19. stoletju.
Najlepši prikaz industrijske revolucije dobimo v muzeju Museum of Science and Industry, kjer so na ogled parni stroji, lokomotive, turbine in pa kar je mene najbolj zanimalo – letala. Poleg tega je tu razstavljen tudi “Baby”- prvi računalnik na svetu (iz leta 1948), ki ga je bilo mogoče programirati. Računalnik še vedno deluje.
Zanimiv muzej je tudi Manchester Museum, ki leži znotraj kampusa Univerze v Manchestru. Pravzaprav gre za neke vrste naravoslovni muzej. Poleg tega je v njem mogoče videti tudi arheološke zaklade, ki so jih v času Britanskega imperija naropali širom sveta. Tako so tu Egipčanske mumije vred z artefakti, Mongolski oklepi in še številne drugi predmeti. V muzeju je tudi zelo dobra mineraloško zbirka. Mene pa je najbolj pritegnila zbirka meteoritov. Nekaj meteoritov je mogoče tudi prijeti v roke, kar je možno le še v Dunajskem naravoslovnem muzeju. Med drugim se lahko dotaknemo tudi meteorita iz Lune in iz Marsa. Tako je to verjetno to edina točka na svetu, kjer se je mogoče hkrati dotakniti delček Lune in Marsa. Enako impresivna je tudi zbirka dinozavrov in ostalih fosilov.
Dobra stran Anglije je ta, da so vsi muzeji in galerije brezplačni. Zato sem se odpravil tudi v nekaj muzejev, v katere se sicer verjetno nebi. Eden izmed takih je Imperial War Museum, ki je predvsem zanimiv od zunaj zaradi zanimive moderne arhitekture. Od znotraj je muzej sicer še kar zanimiv, ampak je po številu eksponatov zelo majhen. Med drugim je možno videti atomsko bombo, top, ki je začel prvo svetovno vojno, originalnega Harrierja ter dele porušenega WTC-ja, kar žalostno simbolizira začetek številnih vojn 21. stoletja. Poleg tega sem bil tudi v Manchester Art Gallery. Pred leti (še preden sem začel pisati Blog) sem sicer bil v muzeju Louvre v Parizu. Z izjemo tega pa je bila to prva umetnostna galerija v katero sem zašel. V galeriji je veliko slik iz viktorijanske dobe in pa impresionizma. Cel oddelek pa je namenjen tudi sodobni umetnosti.
Tudi danes, 200 let po začetku industrije revolucije, je Manchester še vedno v vrhu svetovne znanosti. Univerza v Manchestru je na lestvici najboljših univerz na visokem 33. mestu. Za primerjavo – trenutno je Univerza v Ljubljani na 551. mestu. Poleg tega iz Univerze v Manchestru izhaja kar 25 Nobelovih nagrajencev, od česar so štirje še vedno tu zaposleni.
K Univerzi v Manchestru sodi tudi astronomski observatorij Jodrell Bank. Leži na podeželju, približno 30 km južno od Manchestra, z namenom da je čim bolj oddaljen od motenj velikega mesta. Gre za skupino radijskih teleskopov. Radijski teleskopi, za razliko od optičnih teleskopov, niso občutljivi na svetlobno onesnaženje in vreme. Astronomska opazovanja so tako mogoča tako podnevi kot ponoči. Težavo predstavljajo interference s strani izvorov radijskih valov, kamor sodijo tudi mobilni telefoni.
Do samega observatorija je relativno težko priti z javnim prevozom. Sam se z vlakom zapeljal do vasice Goostrey. Nato pa sem šel naprej peš. Do teleskopa sem prehodil kakšnih sedem kilometrov, ves čas po zelo prometni cesti. Angleži, pa ne samo da vozijo po napačni strani, tudi voziti ne znajo; vsaj ne počasi. Vse skupaj je postalo zelo nevarno. Zato sem vmes poskusil najti alternativno pot čez pščenično polje: pa sem enkrat obtičal v globokem rastju, drugič pa me je s svojega posestva nagnal nek angleški lord.
Observatorij je odprt za obiskovalce. Zraven njega je zgrajen tudi manjši muzej, ki spominja na našo hišo eksperimentov. Žal pa običajnim turistom ne pustijo vzpona na vrh teleskopa. V observatoriju sta dva teleskopa- “manjši” Mark II s krožnikom premera 38 m in pa večji Lowellov teleskop s krožnikom premera 76 m. Kljub temu da je bil ta teleskop dokončan že leta 1957, je še vedno tretji največji radijski teleskop s premično anteno. Primat največjega radijskega teleskopa pa še vedno drži teleskop v Arecibu, ki ima krožnik s premerom kar 305 m.
Radijski teleskopi delujejo po istem principu kot optični teleskopi. Razlika je predvsem v tem da radijski teleskopi zaznavajo daljše valovne dolžine elektromagnetnega spektra: tu govorimo o valovnih dolžinah od nekaj centimetrov do nekaj metrov. Krajše valovne dolžine počasi že prehajajo v infrardečo valovanje, ki ga večinoma blokira gosta Zemljina atmosfera. Zato so vsi infrardeči teleskopi nameščeni v vesolju (npr. Spizter). Enako tudi izredno dolge valovne dolžine ne penetrirajo atmosfere.
Razmeroma dolge valovne dolžine radijskih valov so razlog zakaj so radijski teleskopi lahko tako ogromni. Zrcala teleskopov morajo biti najmanj tako natančno narejena, kot je valovna dolžina elektromagnetnega valovanja, ki ga zaznavajo. Vidna svetloba, ki jo zaznavajo optični teleskopi, ima valovno dolžina med 400 in 750 milijonink milimetra, kar je približno 100-krat manj kot znaša debelina človeškega lasu. Zato je npr. zrcalo Hubblovega vesoljskega teleskopa spolirano do natančnosti 10 nanometrov oz. povedano drugače od idealne oblike odstopa le za približno 100 atomskih plasti. Tako dobra zrcala pa je izjemno izredno težko narediti. Še več, najmanjša, še tako neznatna sprememba v temperaturi povzroči raztezanje materiala, kar spremeni obliko zrcalo do njegove neuporabnosti. Zato največje zrcalo optičnega teleskopa meri v premeri “le” 10.4 metra (torej 30-krat manj od največjega radijskega).
Podobe Angleškega podeželja
Za primerjavo, dovoljeno odstopanje za 76-metrski krožnik (pravilneje zrcalo) Lowellovega radijskega teleskopa od idealne oblike, znaša tri milimetre. To je že toliko da izdelava takega zrcala ni več velik inženirski podvig. Tu težavo predstavlja ogromna teža (1500 ton) krožnika, ki ga je potrebno natančno obračati v vse smeri na nebu. V Jodrell Banku so to rešili tako da so teleskop položili na krožne tračnice po katerih se teleskop vozi.
Teleskop je dovolj občutljiv, da bi zaznal signal mobilnega telefona na Marsu. S pomočjo povezovanja teleskopov v globalne mreže, pa je teleskop še bolj zmogljiv. Med drugim so z njim zaznali šibak signal sonde Huygens, ki se je spuščala v oblake Saturnove Lune Titan, oddaljene 1.4 milijarde kilometrov. Z Lowellovim teleskopom so zaznali tudi slavni “beap, beap” prvega umetnega satelita Sputnika. Primarno pa je teleskop namenjen radijski astronomiji. Torej opazovanju pulzarjev v središču umirajočih zvezd ter nekaterim najbolj oddaljenim objektom v našem osončju, ki jih poznamo pod imenom kvazarji. O tem kaj več pa mogoče kdaj drugič.
Če povzamem lahko rečem da je kar se tiče zelene barve je Anglija zelo podobna Sloveniji. Tu pa se podobnosti bolj ali manj tudi končajo.
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
1 comments