Vrtaška planina in Vrtaški vrh s Peričnika

Težko bi tej zimi, rekli zima. Prej spremljamo toplo pomlad ali pa neko zelo zapoznelo jesen. Po drugi strani je pa to vreme kot nalašč za gorski tek. Spet sem v Vratih, kjer sem že lani občudoval zaledenel slap Peričnik. Tudi tokrat sem namenjen k Peričniku. Le da sem to pot sam.

dfdsfdsStenar

V zmernem tempu tečem navzgor po poti ob desnem bregu Triglavske Bistrice. Hitrejšemu teku po cesti sem se odpovedal za voljo večjega doživetja narave in užitka v poslušanju  šumenja Triglavske Bistrice. Vendar nisem prišel daleč. Novembrska poplava je odnesla že začetni del poti. Lahko bi me spreletelo da bi bilo bolje da bi se preusmeril nazaj na cesto. A, me je nekaj gnalo naprej po poti navzgor. Tik pred Peričnikom stoji oz. bolje rečeno je stala brv, ki povede prek Bistrice nazaj na cesto v Vrata. Poplava je odnesla tudi to brv. Imel sem na izbiro bodisi da tečem nazaj tri kilometra do mostu bodisi da prebredem Triglavsko Bistrico. Seveda sem jo naprej poizkusil prečkati. Vendar nisem uspel najti varnega mesta. Triglavska Bistrica ni samo vražje mrzla, ampak je tudi zelo deroča. Čeprav sem se poleti že kopal v njej, je bilo to zadnje kar sem si danes želel. Zato sem odtekel kakšnih 500 m nazaj navzdol, kjer sem naletel na odsek struge, kjer je Bistrica sicer zelo široka, a dovolj plitva da jo je bilo mogoče prečkati.

efewrewrew t5fasfds

Slap Peričnik

Sezul sem se in “aromaterapija” za noge se je začela. Nisem razmišljal o mrazu, pač pa samo o tem kako bodo čim prej suhe nogavice spet grele podplate. Nagrada je bil pogled na Peričnik. Od Spodnjega Peričnika sem nadaljeval k Zgornjemu Peričniku. Obadva slapova sta popolnoma brez ledu. Pod Spodnjim Peričnikom sem po brezpotju nadaljeval naprej proti planini Višek. Pravzaprav kot sem ugotovil planine ni več. Ostanki nekdanjih pastirskih stanov so mogoče zanimivi edinole še za arheologe. Višje sem naletel na širši kolovoz. Ravno tu nekje, blizu struge Peričnika, bi se morala začeti pot proti Vrtaški planini. Opisa poti nisem imel. Zato sem se moral zanašati zgolj na lastne orientacijske občutke. Ti pa včasih držijo, včasih pa zavedejo.

egevdfvdfss

Z nekaj truda mi je le uspelo najti začetek lovske poti. Pot se kmalu lepo pokaže in poševno vodi skozi gozd. Možice ali kakšnih drugih oznak pa ni. Višje je pot postala vse slabše vidna in zelo strma. Čez čas, ko sem mislil da sem že narobe, pa se je spet lepo pokazala. Pot me je spretno in skorajda srhljivo samotno vodila skozi lahke prehode, v sicer zelo strmem in skalovitem pobočju. Zaradi južne usmerjenosti pobočja snega do višine 1400 m ni bilo. Še sreča, saj bi se bilo v takem primeru skorajda nemogoče znajti. Na koncu pot pripelje do nekakšnega podaljška Vrtaške planine, s koder se je odprl lep pogled v zatrep doline Vrat. Do same planšarske staje na Vrtaški planini pa je sledil še sprehod vzdolž daljšega travnika.

ioiuouou

nhgfnngf

Brž ko sem dospel do staje, me je prehitela megla in me prikrajšala za marsikateri lep razgled. Zato sem sklenil da nadaljujem navzgor proti Vrtaškemu Slemenu. Že kakšnih sto višincev više sem se dvignil na meglo in uživanje (sončenje) se je lahko začelo. Sploh zato, ker je bilo tu že kar nekaj snega, na poti pa ledu. Pa me tudi to ni preveč skrbelo, saj sem bil opremljen s tekaškimi derezami Nordic Grip Running. Poledenele poti so resen problem na vseh zelo uhojenih poteh. V takih razmerah je že težko hoditi, kaj šele teči. Za ta problem obstaja več rešitev. Najboljša in na žalost tudi najdražja rešitev so copati za gorski tek z vgrajenimi bodicami (spikesi) za led. Tretja nekoliko cenejša možnost so posebni vijaki, ki se jih navije kar na podplate navadnih copatov za gorski tek.  Sam pa sem tokrat preizkusil tretjo možnost – posebne dereze za copate za gorski tek.

gafdfdygdyf

Ta rešitev je mogoče še celo najcenejša, saj take dereze stanejo zgolj okrog 20  €. Glede na to da dereze prekrijejo celoten podplat, je bil moj prvi pomislek koliko dereze zmanjšajo funkcijo podplata. In dejansko je to res – dereze zmanjšajo oprijem podplata. Dobra stran teh derez pa je ta da se jih na copate namesti v manj kot minuti. Žal pa tudi bodice derez ne dajo takšnega oprijema na ledu kot bi sam želel. Kasneje, pa so se mi dereze začele še snemati. Tako da te dereze vsekakor niso optimalna rešitev za gorski tek po zaledeneli podlagi. Dobro pa so obnesle pri teku po ravni podlagi (prej po zaledeneli poti ob Triglavski Bistrici). 

6369_2_Mini-dereze-Nordic-Grip-Running_x dsfsdfdsgdfherag

Tekaške dereze Nordic Grip Running

Pot me je nazadnje pripeljala do planine Njivice. Vreme je bilo tako sončno da bi človek tu kar ostal.Vendar pa je višje začel pihati močan in mrzel veter. Zato sem obrnil in se namesto na Sleme, raje vzpel na bližnji Vrtaški vrh. Sneg se je ponekod prediral do kolen. Z Vrtaškega vrha pa sem sestopil  po markirani poti nazaj v Mojstrano. Če sem le malo prej gazil globok sneg, sem nižje, pod Vrtaško planino, gazil suho listje.

piopiopioGPS sled od Peričnika dalje

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

3 comments

  • Sicer pri Peričniku nisem bil že kak mesec, vendar… Vode so res naredile kar nekaj škode in odnesle par brvi v Vratih. Mislim pa, da so zasilno “preselili” tisto brv v bližini Peričnika ene 50-100 metrov višje. Možno pa je, da so nenormalno visoke vode v januarju (ja, toplo in vlažno vreme naredi svoje) odnesle še to,

    Všeč mi je

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s