Noči so dolge, dnevi pa kratki in mrki. Zato je to čas, kot nalašč da nam sive dneve razsvetli kakšna dobra knjiga. V zadnjem času sem kar zapovrstjo prebral naslednje knjige o teku: Haruki Marukami – O čem govorim, ko govorim o teku, Kilian Jornet – Teči ali umreti in Dean Karnazes – Ultramaratonec.

Izmed vseh treh avtorjev je Haruki Murakami edini poklicni pisatelj. Zato njegova knjiga O čem govorim, ko govorim o teku, ni knjiga o tekaču ki tudi piše, ampak o pisatelju, ki “slučajno” tudi teče. Zato v tej knjigi ne dobimo najboljših odgovor na vprašanje kako najhitreje teči oz. dobro tekaško trenirati. Bolj kot z naslovnim vprašanjem, se avtor ukvarja s težavo kako preteči maraton pod tremi urami in kako mu to (ne)uspeva. Na drugi strani občudujem avtorjev “pisateljski” jezik, ki je tekoč, barvit in zelo poln različnih opažanj. Zelo veliko govori tudi o svojem pisateljskem poklicu. Ker tudi sam pišem knjigo, se mi Mukramijeva knjiga zdi odličen učbenik Kako napisati dobro knjigo.

Dean Karnazes je trenutno eden najbolj znanih še aktivnih ultramaratoncev. Svojo zgodbo je predstavil v knjigi Ultramaratonec, ki je kmalu zatem postala svetovna uspešnica. Zanimivo je to da je Karnazes treniral tek že kot najstnik, potem pa je na tek za 15 let skorajda povsem pozabil. V tem času je postal uspešen in bogat poslovnež. A, tudi to mu ni bilo dovolj. Naveličal se je življenja na veliki nogi in neprestano ga je  priganjal občutek da mu nekaj manjka. Zato se je na svoj 30. rojstni dan odločil, da v svojem življenju nekaj  nekaj korenito spremeni. Začel je teči in to vsak dan dlje. Tako je že relativno kmalu uspešno nastopil na znameniti 100 milj dolgi tekmi Western States Endurance run. Sledil je nastop na Badwater ultramaratonu. Gre za 217 km dolgo tekmo skozi Dolino smrt – eno najbolj vročih puščav na Zemlji. Asfalt je tu tako vroč da se topijo celo podplati tekaških copatov. Karnazesu pa kmalu tudi najtežji ultramaratoni, niso predstavljali izziva. Zato se je lotil solo podvigov, kot so neprekinjeni 300 km dolgi teki, neprekinjeni 48 urni teki ter 50 zaporednih maratonov v 50 zveznih državah v ZDA. Skratka zgodba o tem da za tek nikoli ni prepozna ter da se z glavo na pravem mestu da preteči praktično “nemogoče” razdalje.

Če je Karnazes predvsem cestni tekač, je na drugi strani Kilian Jornet izključno gorski tekač. Za razliko od prejšnjih avtorjev je bil šport Kilianu podan že skorajda v zibko. Svoja otroška leta je preživel v koči Cap del Rac na višini 1987 m v Pirenejih. Tako je že kot otrok vzljubil in dobro spoznal hribe. Svojo zgodbo nam je zaupal v knjigi Teči ali Umreti. Prvič ko sem izvedel da je Kilian napisal knjigo sem si mislil: “Le kje pa ima pa ta tip čas pisati knjigo, če pa trenira in tekmuje nenormalno veliko?” Trenutno je namreč Kilian Jornet najboljši gorski ultramaratonec na svetu. Kljub temu da je star šele 24 let je že večkratni zmagovalec 166 km dolge tekme s 9600 višinci okrog masiva Mont Blanca (UTMB), zmagovalec Western Statesa (160 km), prestižnega Pikes peak maratona in še nešteto drugih gorskih ultramaratonov. Pred njim je veljalo da so najboljša ultramaratonska leta po 30 letu. On pa je dokazal da so lahko tudi zelo mladi  tekači odlični ultramaratonci. Njegova posebnost je tudi ta da je eden redkih, ki je zelo uspešen tako na ultradolge, kot tudi na krajše proge. Kilometer višinske razlike je sposoben premagati v pičlih 31 minutah, prav tako zmaguje na Sky Racih – tekmah z veliko višinsko razliko. Poleg tega je opravil tudi nekaj odmevnih solo tekov, med katere sodita najhitrejši tek z doline na Kilimanjaro in 700 km dolg tek prek celotnih Pirenejev. Pozimi so gore v Alpah in Pirinejih večinoma prekrite s snežno odeja. Kiliana tudi to ne ustavi, saj tekmuje tudi v tekmovalnem turnem smučanju, kjer je spet med najboljšimi na svetu. Skratka neverjetno je – kaj vse mu je že uspelo doseči. In glede na to da je še zelo mlad, se samo sprašujem kaj vse mu še bo. Kilian je res lahko najboljši vzor vsem nam tekačem. To dokazuje tudi njegova knjiga, ki je res zanimivo branje. Kot rečeno sem bil do nje sprva skeptičen, a me je s svojo pripovedjo samo še enkrat več navdušil. Kljub temu da je Kilian odličen športnik, ni njegov edini cilj zmagovati, ampak uživat v lepotah gorskega sveta. Edini problem, ki sem ga imel kot bralec je ta da pisec opisuje svoja doživetja iz pogosto meni popolnoma neznanih poti – zaradi česar si ni najlažje  predstavljati za kakšne podvige pravzaprav gre. Torej v knjigi manjka kakšen zemljevid, s katerim bi Kilianu lažje  sledili na njegovih tekih.

Poleg tega bi delal veliko krivico, če poleg omenjenih avtorjev ne bi navedel še slovenskega ultramaratonca Dušana Mravljeta. Mravlje je bil v 80. ter v začetku 90. let eden najboljših ultramaratoncev na svetu.  Svoje razmišljanje in poglede na ultratek je predstavil v knjigi Neskončne ceste. V knjigi so zanimive (beri hecne) predvsem zgodbe o alkoholu med tekom. Mravlje pivu pravi kar “tekoči kruh”. Zagotovo zelo dragocena knjiga, ki bo marsikoga navdušila nad ultratekom ter nam predstavila čas ko tek še ni bil tako popularen kot je to danes. Več pa si lahko preberete sami, saj je knjiga z avtorjevim dovoljenjem javno dostopna na internetu: http://www.alpner.com/wp-content/uploads/2012/12/dusan-mravlje-neskonce-ceste.pdf

Vsem tem knjigam pa je skupna ena stvar – da poskušajo najti odgovor na niz vprašanj, ki se zastavljajo vsem tekačem, pa tudi tistim ki to še niso:  »Zakaj sploh tečemo, o čem razmišljamo med tekom in zakaj radi tečemo?«  Knjige so tem vprašanjem namenile zares veliko strani. Vendar me zelo veseli da konkretnega odgovora črno na belem vseeno nikjer ne dobimo. Pripovedi iz knjig nam kot šolski učbenik pomagajo razumeti tek, a »snovi« se moramo sami naučiti – tako da gremo teči ter si s tem dokončne odgovore poiščemo sami.

Veliko bralskih užitkov,

Bojan Ambrožič