Košuta je s svojim več kot 10 km dolgim grebenom verjetno najdaljša slovenska gora. Njen greben kar kliče po tekaškem prečenju. Enkrat (natančneje pred tremi leti) sem to že storil v družbi prijateljev.  Šlo je sploh za enega mojih prvih daljših gorskih tekov. Takrat nisem treniral tako velikih razdalj in sem zato s progo komajda opravil. V tistih časih sem vso energijo usmerjal izključno v moč in hitrost, kar mi je omogočalo da sem relativno uspešno tekmoval v gorskem teku.  Sedaj v jeseni, po koncu sezone, pa se lahko znova privoščim nekoliko daljše in počasnejše teke.

Greben Košute z GPS sledjo

Z glavne ceste proti Ljubelju sem v Podljubelju zavil proti znani kmetiji Matizovec. Cesta je odlična in je očitno dobro preživela vsa jesenska neurja. Ko sem se vozil po tej cesti, pa me je pa kot geologa zmotilo nekaj povsem drugega. Pokrajina oz. gozd je tu na gosto posejan z velikimi balvani. So ledeniški? Ne, ni mogoče. Resnica se mi je prikazala že nekaj serpentin višje, kot je cesta za trenutek zavila ven iz gozda. Tu sem tudi pustil avto. S tega mesta se vidi t.i. Birški plaz, ki je nič drugega kot ogromen skalni podor, ki je odnesel dobršen del južnega pobočja Velikega vrha Košute. Raziskave kažejo da je podor neposredna posledica velikega koroškega potresa iz leta 1348. Šlo je za enega najhujših potresov v celotni zgodovini Srednje Evrope. Kljub vsemu me preseneča da je podor po 660 letih še vedno videti tako svež, kot bi se zgodil “včeraj”.  Verjetno zato, ker je v manjši meri še vedno aktiven.

Birški plaz – podor iz leta 1348

Megla se pretaka prek Ljubeljščice

Po cesti sem v nekaj minutah dosegel Matizovec. Potem pa sem se zagnal proti Kofcam. Težak nahrbtnik, z opremo za celodnevni tek, me je hitro rešil mraza. Poleg tega sem ugotovil da sem si skuhal tako sladek čaj, da sem bil s vsakim požirkom bolj žejen. Zato sem čaj zlil proč in si v camelbak natočil navadno vodo. Sedaj je končno letelo navkreber tako kot mora. S Kofc sem nadaljeval po markirani poti proti Velikemu vrhu Košute, ki ni najvišji, ampak le najbolj zahodni vrh v grebenu.  Torej logično izhodišče za začetek prečenja.

Tako sem z Velikega vrha začel svoj tek na “vzhod”. Že takoj na začetku sem si privoščil krajši ovinek s poti na Toplar, s točno 2000 m najnižji dvatisočak v Sloveniji. Mimo Kofce gore sem nadaljeval proti Malemu Kladivu. Pot je na začetku zelo prijetna in ne zahteva pretirane pazljivosti. Prst na poti je ravno toliko pomrznjen, da prijetno škripa pod mojimi Inov-8kami. Enako velja tudi za spust z Malega Kladiva in vzpon na Veliko Kladivo. Spust z Velikega Kladiva do Škrbine pa je precej dolg (250 višincev) in izpostavljen. Greben se tu toliko zoži da ni prostora za napake.

Od Škrbine dalje se greben Košute spet začne postopoma zviševati. Sicer pa se pot brez izjeme ves čas bodisi spušča, bodisi vzpenja prek številnih manjših in večjih vrhov. Na Užniku se mi je odprl lep razgled proti ferati na zasneženemu Cjajniku. Na srečo pa snega na južni strani grebena, kjer poteka večji del pot, ni. Za Užnikom greben spet postane strm in izpostavljen. Na srečo je pot dokaj dobro zavarovana. Najbolj strm in  izpostavljen del pa nas čaka čisto na koncu. Seveda čez ta del grebena nisem mogel teči.

Sledil je le še  vzpon na Košutnikov turn – najvišji vrh v grebenu Košute. Za celoten greben od Velikega vrha do Košutnikovega turna sem potreboval dve uri in pol. Greben pa se tu še ne zaključi, ampak se nadaljuje proti Tolsti košuti. Vendar poti čez ta del grebena ni. Potrebno je izpostavljeno grebensko plezanje I-II, kar pa mi niti slučajno ni dišalo. Zato sem raje sestopil  600 višincev do planine Zgornja Dolga njiva. Potem pa sem se takoj zapodil spet navkreber proti Tolsti košuti. Na Tolsto košuto pelje lovska stezica po mejnem grebenu. Vendar sem že prej opazil lepo grapo po kateri bi morda bil na vrhu še nekoliko hitreje. Tako sem obral strmo bližnjico, v upanju da se nisem uštel. Na srečo me je grapa pripeljala skorajda direktno na vrh Tolste košute. Brez nepotrebnega ustavljanja, sem z vrha sestopil po lovski poti. Lovska pot se je izkazala za idealno sestopno varianto, saj me je ekspresno hitro pripeljala na Dolgo Njivo.

Na Spodnji Dolgi njivi sem se usmeril na prečno pot proti Kofcam. Tudi ta pot se je izkazala kot odlična za tek. Tako sem užival da sem si skorajda želel da se ne bi nikdar končala. Podobno kot pred tremi leti, sem tudi tokrat, lezel čez jezike snežnih plazov. S Tegoške planine sem se spustil na veliko planino Pungart, ki jo krasijo nenavadno obsežni grbinasti travniki. Za tem pa je sledilo le še kakšnih pet kilometrov lažjih klancev in spustov prek Šije in Kofc do cilja. GPS mi je tokrat nameril 32.6 km in 2925 m vzpona in spusta.

GPS profil

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič