Tokrat ena tura kjer se več vozi z avtom, kot pa hodi.

Razgled z Uskovnice

Začel sem na Pokljuki pri Mrzlem studencu in zavil proti Bohinju. Že po dobrem kilometru vožnje se gozd na levi strani ceste rahlo razpre in pokaže se Veliko Blejsko barje. Gre za visoko šotno barje, kar pomeni da rastline večinoma niso več v stiku s podtalnico. Na takih tleh lahko uspevajo le določene vrste rastlin, ki so prilagojene na kisla in revna tla. (npr. šotni mahovi in pa mesojede rastline rosike). Barje sem si ogledal predvsem na njegovem zahodnem delu, kjer je zaradi gostega ruševja, izredno težko prehodno. Zato sem obupal pri nameri da bi ga uspel prečiti počez, za kar mi je nekoliko žal, saj sem kasneje izvedel da je na severni strani precej manj zaraščeno. Ogledal pa sem si obrobje barja, ki je bolj ali manj zamočvirjeno.

Veliko Blejsko barje

Le nekaj 100 m naprej (po cesti od Velika Blejskega barja proti Gorjušam) naletimo na še ena visoko barje – Šijec. To barje se mi zdi precej bolj slikovito, saj je odprto za razglede ter lažje prehodno. Ne bo pa šlo čez, ne da bi si zmočili nog. Presenetilo me je to da je voda na tem barju prijetno topla, med tem ko je bila na sosednjem barju ledeno mrzla.  Z užitkom sem se sprehodil čez prijetno mehko in mokrotno grbinasto pokrajino. Seveda sem pazil da sem naredil čim manj škode tamkajšnjemu rastlinju. S sredine barje je čudovit razgled proti Triglavu. Barja na Pokljuki naj bi bila po nekaterih teorijah posledica velikega ledenika, ki je nekoč prekrival Pokljuko. Meni se pa zdi to malo verjetno in sem mnenja, da bi bilo za boljše odgovore potrebno področje natančneje geološko raziskati.

Barje Šijec

Za naslednji cilj sem si izbral razgledni grič Galetovec, ki leži na skrajnem zahodnem delu Pokljuke. Označen odcep za to pot najdemo še nekaj kilometrov vožnje po cesti navzdol,  proti Bohinju.  Širok kolovoz nas prek Belske planine pripelje tik pod vrh Galetovca. Prav na vrh pa pripelje označena stezica, ki se rahlo zgublja med stečinami, ki so jih za seboj pustile pašne živali. Vse skupaj je za približno 15 min zložne hoje. Z Galetovca se nam je danes ponujal odličen razgled proti celotnim zahodnim Karavankam, Bledu, Babjemu zobu ter celo proti Kamniško-Savinjskim Alpam. Na vrhu je urejeno tudi vzletišče za jadralne padalce.

Razgled z Galetovca

Prek Gorjuš sem nadaljeval v vas Koprivnik. Tu je nekoč služboval naš razsvetljenski pesnik Valentin Vodnik: “Ne hčere,ne sina po meni ne bo, me pesmi pojo!” Prav, pa naj bo tako.” In prav pri cerkvi sv. Križa, kjer je nekoč maševal Vodnik, se začenja naša naslednja pot – na Vodnikov razglednik. Sam sem si najprej predstavljal da gre to za kakšen razgledni stolp. Ne, gre za grič, ki si zaradi razgleda, ki ga ponuja več kot zasluži svoje ime. Kažipoti in označbe nas kar preveč udobno pripeljejo na njegov vrh. S tod se nam odpre eden lepših pogledov v Bohinjsko dolino. Nazaj grede si je vredno ogledati še lepo obnovljen vaški vodnjak. Ob mojem prihodu je bil skorajda poln, kar pomeni da je podtalnica, le meter ali dva pod površjem.

Razgled z Vodnikovega razglednika

Za tem sem spustil v Zgornjo Bohinjsko dolino in po njej nadaljeval v Srednjo vas v Bohinju, kjer sem zapeljal na makadamsko cesto proti planini Uskovnici.  Cesta je v dobrem stanju ter brez težav prevozna z osebnimi vozili. Avto sem parkiral na serpentini nad planino Blatca. Moj tokratni cilj je markantni hrib Studor. V visoki travi na Blatcih sem za tem kar nekaj časa iskal pot na vrh. Naposled sem nanjo naletel na zahodnem delu planine, kjer raste visoka dvoglava smreka. Do vrha Studorja je za tem sledil le še sprehod. Prav na vrhu ni nobenega razgleda. Par metrov pod vrhom, pa se na vzletišču za jadralne padalce, odpre čudovit pogled v celoten Bohinjski konec. In te udobne, mehke trave. Oh, kako bi lahko tu lenaril na soncu! Pa ne morem, saj me še čaka glavni del današnje poti.

Razgled s Studorja

Do sedaj sem se bolj ali manj samo vozil z avtom. No, pa saj bi se lahko cel dan. Vendar se spodobi da grem vsaj malce peš. Avto sem pustil pri Koči na Uskovnici in peš nadaljeval proti planini Praprotnici. Hoje po prašnem makadamu pa sem se kmalu naveličal. Zato sem vklopil tek.  Seveda ni bil moj cilj Praprotnica, ampak slikoviti Zajamniki. Torej tista planina, ki krasi naslovnico zemljevida Julijske Alpe vzhodni del. Nekateri ji pravijo, kar “najvišja ulica v Sloveniji”, zaradi planšarskih staj, ki so razporejene v obliki srpa. Ta pogled se nam odpre, če se povzpnemo na grič nad planino. Vsekakor gre za razgled, ki ostane v mislih še dolgo po tem, ko ga oči ne vidijo več.

Planina Zajamniki

No, name pa je danes čakal še en razgled. Problem je bil samo v tem, da je ležal precej daleč – na vrhu Javorovega vrha. Spet mi na pomoč priskoči (gorski) tek, ki mi tako časovno zelo skrajša dolgočasne kilometre makadama.  Skupaj jih je bilo na koncu za vsaj kakšnih 15 km. Cesta se ves čas rahlo vzpenja ter obide planino Konjsko dolino. Zaradi teka nisem bil preveč pozoren in sem odcep za pot proti Javorovem vrhu zgrešil. Na žalost sem to ugotovil šele na planini Jelje. Razočaran (nad sabo) obrnem. Pravo pot proti Javorovem vrhu kasneje končno najdem na izraziti serpentini med pl. Jelje in pl. Konjska dolina. Kažipota ali pa markacije za to pot ne iščite, ker ga ni. Označbe se nenadoma pojavijo šele nekje na sredi (sicer kratkega) vzpona. Trma z iskanjem poti se mi je na (Javorovem) vrhu poplačala, saj sem sem se lahko s tega mesta razgledal še proti severu. To pa je ravno v tisto smer, v katero se z ostalih razgledišč danes še ni videlo. Tako sem s tem izletom uspel pokriti razglede v vse smeri neba.

Razgled z Javorovega vrha

Šlo je za lep planinski izlet, primeren za prav vsakogar. Tudi (in predvsem) za družine z majhnimi otroki. Zaradi nezahtevnosti poti ga je možno izvesti v vseh vremenskih razmerah. Tudi sam sem si najprej zanj rezerviral najslabše možno vreme. Vendar lahko sedaj iskreno povem, da bi bila to pravzaprav velika napaka, saj so tukaj bistvo predvsem čudoviti razgledi. Uživajte v njih!

Goli vrh

Orlov razglednik

Lep planinski pozdrav,

Bojan Ambrožič