Alexey Ekaykin: Jezero Vostok

Antarktika – čudovita ledena puščava. Le kdo si je ne bi želel vsaj enkrat v življenju obiskati. Žal pa je Antarktika dostopna le peščici znanstvenikov ter redkim polarnim raziskovalcem. Eden izmed takih srečnežev je dr. Alexey Ekaykin iz Sankt Peterburške univerze.

Tokrat smo imeli veliko čast in srečo da nam je Alexey predaval na Institutu Jožef Stefan. Alexey sicer že vrsto let dela v Ruski polarni bazi Vostok. To je mesto, kjer so med drugim izmerili najnižjo temperaturo na Zemlji in sicer -89.2 °C.  Baza sama se sicer zaradi izredne debeline ledu nahaja na nadmorski višini kar  3500 m. Svetovno slavo pa je dobila šele pred dvemi  desetletji, ko so ugotovili da se neposredno pod bazo nahaja veliko sladkovodno jezero. Pravzaprav je t.i. jezero Vostok peto največje jezero na svetu po volumnu vode- dolgo 250 km, široko 50 km ter globoko v povprečju 344 m. Dolgo časa je bila ideja o jezeru pod ledom na najhladnejšem mestu na Zemlji (kjer je povprečna temperatura kar -55 °C)  radikalna in znanstveniki ji nekaj časa niso verjeli.  Razlog za obstoj jezera je v Zemljinem geotermičnem gradientu oz. njeni notranji toploti. Z globino se proti središču Zemlje temperatura povečuje. V povprečju se temperatura poveča za 4-5 °C vsakih 100 m globine. Jezero Vostok pa je na globini oz. ga prekriva 3770 m debela plast ledu! Kasneje so  seizmičnimi raziskavami obstoj jezera z gotovostjo potrdili. Raziskave so potekale tako da so v okolici baze Vostok detonirali velikanske količine eksploziva (Alexey temu pravi kar “big bang”). Potem pa so s posebnimi napravami (geofoni) zaznavali odboje seizmičnih valov od različnih struktur. Na seizmičnem profilu so tako opazili značilen odboj valov od dna jezera ter od njegove gladine.

O vseh teh stvareh nam je Alexey predaval že lani na fakulteti. Človek ima nedvomno smisel za predavanja in poslušalec se ga kar ne more naveličati poslušati. Sam sem ga med drugim vprašal (ker se ukvarjam z meteoriti), če je njemu uspelo najti kakšen meteorit. Vprašanje ni kar tako čez les, ker so na Antarktiki doslej našli že več kot 10.000 meteoritov. Odgovoril mi je da ravno tega ni hotel slišati, ker je nekoč dobil nalogo da v snegu poišče neke vrste mikrometeorite  oz. IDP-je (Interplanetary Dust Particles). Pri tem je z garaškim delom prekopal več ton snega, našel pa ni nič.

Satelitski posnetek jezera Vostok

Prav tako nam je Alexey povedal da bodo na prehodu iz leta 2011/2012 poiskušali izvrtati vrtino do gladine jezera Vostok. Februarja letos jim je to končno uspelo. Poročila o dosežku so bila objavljena v vseh svetovnih in tudi slovenskih medijih. Zato je bilo zelo zanimivo  ponovno slišati Alexeya da nam pove kaj se je zares zgodilo. Kot so sklepal ni bilo tako gladko, kot je bilo mogoče videti na prvi pogled. Alexey je dejal da so gladino jezera Vostok dejansko dosegli zadnjo noč že po uradnem koncu ekspedicije. Namreč poletje na Antakrtiki se končalo in morali so oditi. To iz razloga ker med polarno zimo baze ne bi mogli baze zapustiti. Baje so nekoč zamudili časovno okno in so morali v bazi počakati na novo poletje. Vendar, tisto zadnjo noč ni nihče spal oz,jim nekaj ni dalo miru Zato so se odločili da bodo poskušali še za nekaj metrov podaljšati vrtino. Imelo so srečo in tisto noč jim je končno uspelo. Prvič so se dotaknili podzemnega jezera, ki je bil od površja izoliran milijone let.

Dr. Alexey Ekaykin med svojim predavanjem na IJS

Vendar vsaka zgodba ima dve plati. Američani so se verjetno kar križali, ko so slišali to novico. Razlog je v tem da je jezero Vostok od vsega ostalega sveta izolirano že nekaj milijonov let. Zato obstaja zelo velika verjetnost da se je v jezeru razvilo življenje, kot ga na Zemlji še nismo videli. Do sem v redu. Problem je v tem da Rusi pri vrtanje uporabljajo vrtalno tekočino iz mešanice kerozina in freona, iz razloga da jim vrtina pri -60 °C ne zmrzne. S tem ko so Rusi prevrtali bariero z jezerom, so ga na nek način kontaminirali. Zato sedaj nihče več ne more z gotovostjo vedeti katero življenje je prišlo od zgoraj skupaj z vrtalno tekočino in katero je endemično z jezera Vostok. Alexey se je pri tem pošalil da je prav on tisti prvi, ki je pil  jezersko vodo. Pravi da ima je imela okus po kerozinu. Kaj več o jezerski vodi in morebitnem življenju pa žal še ni vedel povedati, saj vzorci vode še niso prispeli (počasen ladijski prevoz) v njegov laboratorij v Sankt Peterburgu.

 

Na Kališče

No, in od predavanja o mrazu k resničnemu mrazu. Z Evo sva se odpravila v enega izmed centrov slovenskega gorskega teka – na Kališče.  Tekla sva po klasični gorsko-tekaški varianti -bolj ali manj ves čas direktno navzgor po bližnjicah. Proga je v redu in le mestoma blatna. Pričakoval sem da bo mnogo huje, glede na to da je bil prejšnji vikend tekma 6 ur Kališča. Prav tako na Kališču ni več snega. Ga je pa še kar nekaj na sosednjem Bašeljskem vrhu, ki sva ga prav tako obiskala. Ves čas je za vzdušje z oblakov rahlo naletaval sneg. Pravzaprav je bilo vzdušje za Kališče nenavadno mirno in spokojno, saj celo pot nisva srečala nikogar.

 Bašeljski vrh

Lep pozdrav,

Bojan Ambrožič

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s