19. Gorski tek pod Kriško goro

Na Gorski tek pod Kriško goro me vsako leto zelo vleče zaradi dobre organizacije ter možnosti da prvič v sezoni preverim svojo pripravljenost v teku v klanec. Tako sem se letos na tej tekmi pojavil že kar petič zapored. Skratka zame na tej progi že zdavnaj ni nobenih skrivnosti več. Poleg tega sem bil včeraj še na ogledu proge ter zraven mimogrede odtekel še na vrh Kriške gore po “ta strmi poti”. No, na tekmi žal ne bo niti približno tako strmo. Vseeno pa je ta tekma kar zahtevna, ker je kar nekaj težkih menjav ritma med hitrim tekom po ravnini in grizenjem v klanec.

Kriška gora (Foto: Gregor Bizjak)

Trud organizatorjev je počastila dobra udeležba, saj se nas je štartu zbralo kar okrog 100 tekačev in tekačic. Vremenske razmere niso bile primerne za skorajda nobeno drugo aktivnost v naravi, saj je pihalo ter rosilo. Razmere za tek pa so bile po mojem okusu idealne, ker je bilo zaradi dežja zelo prijetno vlažno in tudi ne premrzlo.

Štart (Foto: PD Križe)

Štart teka je bil zelo hiter. Gašper Bregar je stoterico tekačev že v prvih nekaj sto metrih raztegnil na dolgo kačo. Sam takemu tempu nisem mogel slediti niti za trenutek in sem takoj začel zaostajati. V prvem kilometru je proga ravninska in tu lahko ravninski tekači pokažejo svojo hitrost. Zame je bil pa to pravi kilometer trpljenja. Pred mano se je zbrala vodilna skupina kakih dvajsetih tekačev, ki ji prav dolgo ne bi več mogel slediti. Na srečo pa je bilo ravnine kmalu konec in situacije se je obrnila na glavo. Že v prvih metrih uvodnega klanca skozi Križe sem ujel vodilno skupino. Za tem pa sem začel tekače prehitevati drug za drugim. Pred nami v glavni skupini so bili v tem trenutku le Bregar, Oblak in Bertoncelj. Na vrhu prvega klanca sem skupaj z Marjanom Zupančičem stopil na čelo vodilne skupine. Pričakoval sem da mi bo Zupančič takoj spet ušel, saj je sledil predel proge, kjer se teče predvsem navzdol in sam spet nisem konkurenčen. Na srečo sem se ga brez težav držal.

Zatem smo z makadama stopili na planinsko pot. To je tisto mesto na progi, kjer se je zame tekma (po mojih dozdajšnjih izkušnjah) vedno šele začela. Tudi tokrat je bilo tako. Nisem dolgo zdržal teči za Zupančičem in sem ga kmalu napadel. On pa tudi očitno ne za mano. Tako sva se nekaj časa iz ovinka v ovinek prehitevala. Za tem pa sem pred seboj opazil Uroša Bertonclja, zaradi česar sem takoj malce pospešil. Marjan je omagal in počasi začel zaostajati. Meni pa je ostalo še približno 2 km proge do cilja da ujamem Uroša. Prehitel sem ga šele v predzadnjem klancu- pod Kočo na Gozdu. Za tem sem zagrizel v še zadnji vzpon do vzletišča za jadralne padalce. Pred seboj sem zagledal tudi Matijo Oblaka, ki je očitno počasi popuščal. Vendar časa da bi ga ujel ni bilo več.

Sploh zato ker je sledil zame še najtežji del proge- zahteven in spolzek spust proti cilju. Tekmo sem končal kot tretji absolutno, z osebnim rekordom 32 min 17 s. Zanimivo je kako zelo podobne čase sem dosegel v zadnjih štirih letih na tej progi (2009: 32 min 23 s, 2010: 32 min 35 s, in 2011: 32 min 59 s). Kaj sem se naučil iz te tekme? To da sem lahko s svojim gorskim tekom zadovoljen. Prav nasprotno pa je moj tek po ravnini naravnost katastrofalen, saj tudi v tej konkurenci na ravninski progi ne bi končal niti med deseterico najboljših. Torej vabijo in čakajo me intervali! Tekmo pa je zasluženo zmagal Gašper Bregar, ki pravzaprav ni imel resne konkurence.