Pomladni kros v Gorjah 2012

Letošnjega aprila še nismo videli sonca in glede na vremsko napoved ga nekaj časa še ne bomo. Tako pravzaprav niti nisem imel izbire kam in kaj početi za vikend, saj je bilo vreme za obisk visokogorja zopet preslabo. Zato sem se odločil da nastopim na Pomladnem krosu v Gorjah. Na tem teku sem nastopil že dvakrat: in sicer v letih 2006 in 2009. To pa je že tako daleč nazaj da sem že skorajda povsem pozabil kakšna je proga. V pomoč pri priklicevanju daljnih spominov so mi ostali le za zapisi na blogu. Iz njih sem izvedel da lahko na prog pričakujem blatno kopel. Na štart sem se odpravil tudi z vso opremo, saj sem pričakoval da nas bo gotovo dobila kakšna nevihta.

Foto: ŠD Divji Zajci

Pred odraslimi so se na krajšo progo podali otroci. Otroci so bili oproščeni štartnine – zato se je samo njih zbralo več kot sto. Za nas odrasle pa je ob tem celo zmanjkalo štartnih številk. Improvizacije z ročno narisanimi številkami so bile videti prav hecno.

Prišel je čas tudi za naš štart. Vreme pa se je nekoliko izboljšalo in postalo je prav prijetno toplo. Zaradi opomina o razmerah na progi, sem se odločil da tečem s copati za gorski tek; pa čeprav s starimi in obrabljenimi. Pravzaprav trenutno nujno potrebujem najmanj dva nova para copatov za gorski tek. Problem pa je v tem da opreme Inov-8 nikjer ne morem dobiti!

Foto: Miro K

Takoj po štartu se je izoblikovala vodilna skupina v kateri nas je teklo nekje 6-7 tekačev. Začetna kilometer je bil zelo hiter, upam si trditi da celo prehiter. Zato sem tekel na repu skupine in samo čakal da kdo omaga. Označb na začetku proge ni bilo in zagotovo bi se bili izgubili, če ne bi tempa narekoval dober poznavalec proge -Marjan Zupančič. Kasneje je proga iz vasi Gorje zavila v gozd. Sprva smo tekli dokaj položno navkreber po utrjenem makadamu. Še vedno ni bilo nobenega duha ali sluha da bi kdo hotel omagati. Sam pa sem se že mučil, ker prave strmine ni bilo. Vendarle ne gre za meni ljubi gorski tek, ampak za kros, čeprav je treba priznati da kar zahteven. Narekovanje tempa sedaj nekoliko presenetljivo prevzame Uroš Bertoncelj.

Na spustu (Foto: ŠD Gorje)

Selekcija med konkurenco se je zgodila šele kasneje, ko smo prispeli na bolj zahteven del proge. Nekaj časa smo se še izogibali teku po lužah in blatu. Kmalu pa je postalo tako blatno da nam ni postalo drugega kot da skačemo po lužah in globokem blatu. Uroš je kasneje priznal da mu je bilo to celo v užitek. No, meni osebno pa niti ne, ker je lahko taka proga vedno smrtna past za moje gležnje. Že pred štartom sem si zabičal da ne bom pretiraval v spustih in na nepomembni tekmi tvegal poškodbe.

Foto: Miro K

Proga v osrednjem delu ves čas poteka v spustih in vzponih, ki so bili vsi lepo blatni. Zato sem z izbiro obutve vsekakor zadel. V ospredju sem ostal z Urošem in Šimnicom, ostali so nenadoma odpadli. Vse je bilo prav, le strmo ni hotelo biti. V kratkih delih proge, kjer je zadišalo po gorskem teku, sem pridobival v primerjavi z Urošem. Vendar kaj ko v bolj ravninskih in spustaških delih proge nisem imel možnosti. Uroš mi je počasi pobegnil naprej. Sledila sta že zadnja 2 km, kjer proga poteka izključno navzdol. Hitrosti, ki smo jih tu dosegali so bile za tek zelo visoke. Zahtevana je bila popolna koncentracija. V primeru da bi si zvil gleženj pri taki hitrosti verjetno letos ne bi več tekel, morda niti hodil. Na srečo se je, navkljub mestoma vratolomnemu spustu, zame vse dobo končalo. Zaradi taktične napake me je v ciljnem delu prehitel še Šimnic. Vendar nič ne de, samo da se je vse dobro izteklo. Urošu pa iz srca privoščim zmago, saj se mu je le nekaj dni nazaj rodil sin Martin. Dvakrat čestitke!

Foto: Miro K.