Predavanja so nam na ta dan odpadla. Nisem pa se hotel sprijazniti z dejstvom da sem se zastonj vozil v Ljubljano. Zato sem si sposodil navadno mestno kolo (a.k.a) kriplbajk in odkolesaril proti Krimu.

Krim

Pravzaprav sem po dolgem času zopet sedel na kolo. V zadnjih letih sem povprečno sedel na kolo le enkrat ali dvakrat na leto  in še to tako da sem si vedno po koncu ture rekel: “Nikoli več”. Kolesarjenje meni ne leži. Poleg tega pa sem brez  enega, vsaj približno spodobnega, kolesa. Deloma je razlog za mojo odsotnost s kolesa tudi  za kolesarjenje zopern teren v okolici mojega doma. Živim na takem koncu, kjer ne morem prekolesariti niti enega samega kilometra ne da bi zapeljal v strm breg. “Človek, pa kaj je s teboj? Mar nisi gorski tekač, pa tožiš nad klanci?”. Drži, drži. Vendar tako kot ne maram ravnine kadar tečem, tako ne maram klancev kadar kolesarim.

Plečnikova cerkev sv. Mihaela

Tokrat pa sem moral do Strahomerja, kjer je izhodišče za poti na Krim, prekolesariti le brezhibno ravno Ljubljansko barje. Še največji vzpon, ki sem ga danes opravil je bil po nadvozu Ižanske cesta nad Ljubljansko južno obvoznico. Prometni Ižanski cesti sem se za tem izognil tako da sem zavil v Črno vas. Ta vas je znana predvsem po Plečnikovi cerkvi sv. Mihaela. Na koncu Črne vasi sem zavil proti jugu in nadaljeval ob strugi potoka Iške. Gre za prijetno in predvsem neprometno makadamsko cesto, ki pelje popolnoma v ravni črti prek čudovite Barjanske pokrajine. Tek po taki cesti bi bil idealen za trening moči psihe. Le upal sem da mi kaj takega danes ne bo treba, saj sem se zavedal da sem na poti z mestnim kolesom, ki mi lahko kadarkoli brez opozorila razpade.

Na videz neskončno dolga, ravna cesta ob Iški

Barje je zaradi hude suše bolj spominjala na suho stepo, kot na močvaro. Struga potoka Iške pa je bila večinoma popolnoma presahla. Na močvirski živelj so me spominjale le povožene žabe. Vpliv suše se zna kaj kmalu poznati tudi na vodooskrbi Ljubljane. Namreč prav tu, pri kraju Brest, je eno izmed dveh aktivnih črpališč podtalnice s katero se oskrbuje s pitno vodo celotno mesto. Ob vsem tem razmišljanju je dolge ceste nenavadno hitro zmanjkali in znašel sem se v Strahomerju. Še skrijem kolo za drevo in že tečem navkreber proti Krimu.

Planinski dom na Krimu

Pravzaprav sta se mi ponudili dve poti: pot čez Kramarco in pot čez Strmec. Odločil sem se za pot čez Strmec, izključno iz razloga, ker je v imenu obljubljala da bo strmo. Res sem upal da bo tako. Pa na koncu, po pretečeni poti, ne morem reči da so se mi kaj dosti zlagali. Pot se res večino časa kar lepo vzpenja. Še zdaleč pa ni to tako strmo, kot je na Begunjščico, Stol ali pa Dobrčo. Vendar ni slabo. Na poti tudi ni nobenih nepotrebnih spustov. Poleg tega pa moram dodati še to da še nisem videl tako dobro označene poti. Vsa razpotja – in teh res ni malo – so označena s kažipoti. Vsakih 10 min hoje pa se pojavljajo  table z informacijo koliko minut hoje nas še čaka. Skratka na tej poti se res ni mogoče izgubiti. Podlaga  za tek je večinoma tudi kar dobra. Le v zgornjem delu so na poti apnenčasti kamni, postavljeni tako, da mora človek zelo paziti, da si ne zvije gleženj. No, večinoma sploh ne gre za pot, ampak za slabši kolovoz. Na koncu pa me je čakalo le še par minut teka po cesti do Planinskega doma na Krimu. Razgled z vrha ni bil tako dober, kot bi sicer lahko bil, če ozračje (zaradi suše) ne bi bilo tako zelo onesnaženo z aerosoli.

Antena na Krimu

Barjanska vas Strahomer

V presahli strugi Iške izdanja šota

Sestopil sem po poti čez Kramarco. Ta pot se mi ni zdela nič manj strma, kot tista čez Strmec. Le v spodnjem delu se nekaj časa skorajda ne vzpenja. Skratka, zelo lušten spomladanski izlet.

• PS: Se opravičujem za slabe fotke – slikano z mobitelom

Lep pozdrav,

Bojan Ambrožič