Jesenska pravljica na Slemenovi špici in Mojstrovki

Z glavo sem že čisto pri maratonu, ki ga bom tekel naslednji teden v Ljubljani. Za mano so že vsi napori težkih treningov in sedaj res lahko samo še uživam v sproščenih regeneracijskih tekih in sprehodih. Tako sem se danes odpravil v hribe popolnoma brez ciljev. Kako je to fino, ko se ti enkrat nikamor ne mudi in lahko samo uživaš v čudovitih razgledih in fotkanju. Poleg tega pa sem za povrh imel še cel dan čudovito vreme.

Tamar

Ogromna obprelomna guba sestavlja večji del Vevnice. Glede na njeno obliko sklepam da gre najverjetneje za obnarivno gubo. Torej je nagubana gmota kamnin, ki jo vidimo na sliki, nastala tako, da se je (prek vmesne prelomne ploskve) narivala na spodaj ležeče kamnine, pri čemer so se plasti ob prelomni ploskvi spodvile in nagubale. Točno na tak način nastajajo gorovja.

Tudi za to turo sem se opremil po gorsko tekaško, čeprav sploh nisem imel namena teči.  Majhen nahrbtnik, čutara z enim litrom čaja ter par toplih termovelurjev in že sem nared za cel dan v hribih. Pač v taki opremi se najbolje počutim. Peresne lahkotnosti in občutka svobode v gibanju, ki ti jo da gorski tek ne bi menjal za nič na svetu.

Gamsja čreda je bila tako velika da ni prišla cela na enkrat v objektiv

Jalovec

Pogled proti Jalovcu, ki ste ga prav gotovo že opazili v kakšnem planinskem vodniku ali na razglednici. Res je lepo!

Z mešanico teka in hoje sem se nemudoma rešil strupenega Planiškega mraza ter  še obenem hitro premagal dolgočasne cestne kilometre do Doma v Tamarju. V Tamarju pa sem zavil na pot čez Črne vode proti Slemenovi špici. Pot sprava pelje skozi bukov gozd in  čez gruščnate zasipe pod Slapom Črna voda. Potem pa se vzpenja skozi veliko grapo. V grapi so navaljeni številni balvani iz “navadnega” sivo belega apnenca v katerih je videti številne črne bolj ali manj okrogle “madeže”. To so črni roženci ali lidit.  Gre pravzaprav to za nekakšne skupke zelo drobnih globokomorskih organizmov. Vendar da bi jih videli ne bo dovolj lupa, niti običajni optični mikroskop. Fosilčke lahko vidimo šele pri velikih povečavah (10.000 x) pod elektronskim mikroskopom.

Pogled z vrha Slemenove špice na vršace nad Tamarjem

Iz grape pot zavije levo in se za tem nekaj časa vzpenja skozi gozd. Za tem se je gozd zredčil in na melišču pred sabo sem opazil čredo kakih 20-30 gamsov. Kmalu sem bil pri znamenitih (še zamrznjenih) jezercih pod Slemenovo špico. Razgled na Jalovec skozi ornanžno-redeče macesje je bil čudovit. Še zdaleč pa nisem bil edini, ki je užival v teh razgledih. Dejansko je nastala kar vrsta za fotografiranje. Na hitro sem skočil še na Slemenovo špico. Potem pa se se odločil da turo nekoliko še podaljšam z vzponom na Mojstrovko.

Hanzova pot

Tako sem se po meliščih povzpel do vstopa v Hanzovo pot na Malo Mojstrovko. Po tej poti prej še nisem hodil. Zato me je zelo zanimalo zakaj tolika govora o njej. Pravzaprav mi je bila pot kar všeč, saj je kar dolga in poteka po zanimivih prehodih ter skalnih policah čez steno. Tako me je pot pripeljala mimo zanimivih gub in geoloških struktur, ki bi jih sicer ne bi nikdar videl od blizu. Razgled s stene pa je bil ves čas fantastičen. Težavnost poti je nekaj vmes Hanzovo na Prisojnik in Kopiščarjevo skozi okno. Razlika od ostalih zavarovanih poti pri nas je v tem da smo tu ves čas v steni in ne le nekaj metrov, kot je to npr. na poti čez Plemenice. Le nekje proti vrhu se pot zravna na melišču. Potem pa se spet začne strmo vzpenjati. Malce me je edino skrbelo da mi bo kak ostanek snega preprečil nadaljevanje poti. Sneg je seveda bil, ampak na srečo le na parih neizpostavljenih in položnih skalnih policah.

Vrh Male Mojstrovke z Martuljkovo skupino v ozadju

Tudi pogled k sosedom je bil dober – Großglockner

Na vrhu Male Mojstrovke je močno pihal mrzel veter. Zato sem samo na hitro poslikal čudovito panoramo. Potem pa sem se skril v zavetje tik pod vrhom. Za tem sem previdno prek Vratc (1983 m) sestopil na prelaz Vršič. Zakaj tako previdno, če je pa to navadna lahka pot dostopna vsem planincem? Samo iz razloga, ker so se mi smilili moji  (dragi) copati za gorski tek. Ti se zelo hitro obrabijo na meliščih, kot je npr. to na Mojstrovki. Zato sem se meliščem v veliki meri izognil.

Z Vršiča pa sem nadaljeval spet navkreber proti Vratcem (drugim kot prej) pod  Šitno glavo in naprej po spodnji poti proti Slemenovi špici. Sprva sem nameravala takoj prek Grla sestopiti nazaj v Tamar. Vendar se nisem mogel kaj, da si ne bi privoščil  ovinek še enkrat do jezerc pod Slemenovo špico. LE nekaj ur me ni bilo tukaj. Pogled na jezerca pa je bil povsem drugačen. Zjutraj zamrznjena jezerca, so se sedaj kopala v sončni svetlobi in v svoji kristalni vodi odsevala Jalovec, česar zjutraj ni bilo moč videti.  Potem pa sem ugotovil da je ta regeneracijski sprehod postal že kar dolg in je čas da se počasi vrnem v dolino. Sestop prek Grla se je izkazal za pravo odločitev, saj bi bilo v obratni smeri precej bolj naporno. Kajti od sedlca Grlo do Tamarja se pot prebija skozi široko zagruščeno grapo po kateri bi se v primeru vzpona precej namlel.

Še drugič pri jezercih

Luštna tura, ki se je spremenila v pravo jesensko pravljico. Glede na vse videno sem uspel pomiriti še svojo  nemirno vest, ki me je ves čas po tihem pekla, češ da bi bilo z vidika maratonskega nastopa, bolje da bi ostal v dolini in normalno treniral na cesti. Dopovedal sem ji da bi bil še mnogo večji greh zamuditi današnje čudovite barve narave – vse od azurne neba in živo oranžne krošenj macesna.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

5 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.