Tekaško prečenje Spodnjih Bohinjskih gora

Preteči Spodnje Bohinjske gore mi je bil že od nekdaj izziv, ki sem ga nehote prelagal iz leta v leto. Tokrat pa sem si samo neomajno rekel: “Grem!”

Spodnje Bohinjske gore s Pršivca (kliknite za večjo sliko)

Začel sem na parkirišču pod žičnico Vogel. Vklopim še štoparico in že sem na začetku svojega izjemno dolgega teka. Seveda takrat nisem smel razmišljati tako. Da bi že na začetku razmišljal kaj imam vse še pred sabo bi bila največja napaka. Že da se teče z nogami. Ampak vse ostalo pa se dogaja v glavi. Glava je namreč tista, ki reče ali bodo noge naredili še en dodaten  tekaški korak ali ne. V prvih kilometrih teka se to zdi banalno vprašanje. Po 20 ali 30 km pa noge začnejo boleti, peči. Takrat se v telesu začnejo dogajati čudne stvari. Prav vse v telesu ti pravi da nehaj! A, le glava je tista, ki reče: “Naredi še en korak.” In to znova in znova…. …. kolikor je pač kilometrov še do cilja. Torej moram svojo prejšnjo izjavo preklicati. Ne, dolge teke se ne teče z nogami, ampak izključno le z glavo. Če glava ne “dela” tudi noge ne bodo.

Tolminski Kuk

Pogled proti Voglu

Ta psihološki problem dolgega teka sem rešil tako da sem si načrtovano traso razdelil na posamezne odseke, ki sem jih poimenoval s črkami. Med samim tekom nisem razmišljal o ničemer drugem, kot pa izključno o odseku na katerem sem v danem trenutku tekel. S tem psihološkim trikom sem tako dobro ukanil svojo psiho da se mi je pravzaprav ves čas zdelo da me čaka le kratka pot in že bom na cilju. Šele ko sem nek odsek pretekel, sem začel razmišljati o naslednjem kosu poti in tako naprej.

Preval Globoko

Vogel je že za mano

Prvi tak odsek je bil le 4 km dolg, a zelo dolgočasen, tek po cesti do Koče pri Savici. Tudi naprej proti Komni ni bilo nič bolje, saj me je mučil sindrom da sem to pot že prevečkrat pretekel in ni bilo načina da bi svojo psiho prevaral da je do Komne samo še malo. Še predobro sem vedel da me že do tja čaka skoraj 100o višincev. Tekel pa sem brez težav. Držal sem se kar mulatjere in nisem uporabljal bližnjic, zato da si ne bi sesul ritma. To namreč ni klasičen gorski tek navkreber, kot ste ga pri meni vajeni: dobre pol ure (maksimalno eno uro) na polno “do dile” in potem konec (s hojo po možnosti v dolino). Tokrat se na Komni še niti dobro ogreti nisem smel. Dom na Komni je bila hkrati tudi prva in zadnja priložnost da sem lahko  dobil vodo. Potem vse do Črne prsti ne bo nič. Dan pa je bil za oktober nenavadno vroč in v celem dnevu nisem videl niti oblačka. Tako lepega in stabilnega vremena kot ga imamo letos jeseni ne pomnim.

Rodica

S Komne sem nadaljeval proti Planini pod Migavcem in potem čez preval Konjsko sedlo proti Globokem. Tu se mi je končno oddahnilo, ker so bile pred mano le še neznane poti. Noge so bile v trenutku peresno lahke. Celo tako, da nisem zdržal teka po magistrali in sem po travah in po skrotju pristopil na Rušnati vrh. Pomislil sem celo da bi se strogo držal grebena in ne bi nadaljeval po označeni poti. Vendar sem se kmalu premislil, ker sem videl da je greben ponekod preveč oster in tek ne bi bil mogoč. Tako sem se od Globokega dalje spet držal označenih poti.  Pot je za tek večinoma zelo dobra, ker ni nekih hudih višinskih razlik in se da zato teči zelo hitro. Seveda se pot ves čas po malem (nekje tudi precej) dviga in spušča. Vseeno pa je treba zelo paziti, ker pot prekriva ponekod zoprn debel grušč in na nekaterih mestih je izpostavljenost precejšnja. Le dobro uro pred mojim prihodom pod vrh imenovan Šija (1808 m) je tu zdrsnil in po strmem pobočju zgrmel planinec. Dolgo časa sem poslušal rohnenje helikopterja in si mislil da le oskrbujejo koče na bližnjem smučišču Vogel. Šele doma sem izvedel da se je pravzaprav zgodila huda nesreča.

Pogled z Rodice proti vzhodu. Črna prst še ni vrh čisto tam zadaj.

Črna prst je že bliže, a v resnici še precej dlje kot zgleda

Kmalu sem bil pod Voglom in zdel se mi je greh da ne bi skočil še na vrh. Ob mojem prihodu je bil vrh te gore skorajda premajhen za vse ljudi. Nekateri so mi kar ploskali. Sam pa nisem postal niti za trenutek in sem takoj nadaljeval naprej proti Rodici.

Črna prst

Gore so za tem postajale vse manj ostre in vse bolj travnate. Tek pa zato toliko bolj udoben. Čeprav me je vzpon na vrh Rodice kar zdelal. Z njenega vrha sem upal da se Črno prst že vidi. V resnici pa je bilo to precej daleč od resnice. Najprej jo je zakrival en vrh  daleč v daljavi in ko sem po pol ure pritekel tja jo še vedno ni bilo videti. V resnici sta omenjena vrhova med seboj oddaljena kar dobrih 5 km zračne razdalje. Sicer pa je to zelo lep kos poti. Noge pa so se medtem tudi že sprijaznile, da jim vsaj še nekaj ur ne bom nehal priganjati. Še zadnji vzpon in po 5 h in 44 min sem končno na Črni prsti. Sledil je krajši postanek za tankanje in namestitev opornic za gležnje. Potem pa v dolino.

Fantastično vreme

Planina Za Črno goro

Načrtoval sem da bi v dolino tekel prek Orožnove koče v vas Polje. Po nekem čudnem slučaju pa je zemljevid namesto v nahrbtniku, ostal v avtu. Brez zemljevida pa sem pod sedlom Čez Suho nehote zavil proti planini Za Črno goro. Sicer sem videl, sem da gre neka pot v  levo, a sem mislil da je le bližnjica. Tako sem nehote sestopil kar v Bohinjsko Bistrico. In za zaključek sem bil prisiljen preteči še 11 km zelo prometne ceste skozi vasi Savico, Kamnje, Polje, Laški Rovt in Ribčev laz ter na koncu še ob Bohinjskem jezeru do parkirišča pod Voglom. Vse skupaj sem za turo porabil 8 ur in 34 minut. Višinomer pa mi je nameril 2700 m premaganih višinskih metrov.

Za nagrado pa sem si na koncu privoščil še kopanje v Bohinjskem jezeru. Ne morem verjeti da je bila voda tako topla glede na to da smo že kar 1. oktobra! Noge so v vodi postale spet lahke in upal sem da mi bo ta ohladitev preprečila mišične krče.

Časi teka:
Parkirišče pod Voglom- Savica- Dom na Komni: 1 h 24 min
Komna-Vogel- Rodica -Črna prst: 4 h 10 min
Črna prst – pl. Za Črno goro – Bohinjska Bistrica: 1 h 14 min
Bohinjska Bistrica – Savica – Kamnje -Polje –  Laški Rovt – Ribčev Laz-Ukanc- parkirišče pod Voglom: 1 h 16 min
_____________________________________________________
Skupaj (s postanki): 8 h 34 min
Razdalja: nekje okoli 45-50 km + 2700 m višincev
 
 

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

14 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s