16. Ljubljanski maraton

Danes sem na 16. Ljubljanskem maratonu tekel svojo prvo maratonsko preizkušnjo. Vse pa se je začelo že prej, mnogo prej ….  Namreč letos spomladi sem imel na faksu vojno sam s samim seboj, tako naporno je bilo. Dejansko so mi šolske obveznosti vzele toliko časa da skorajda nisem imel več časa teči, kaj šele živeti. Kadar pa sem to lahko le storil, pa sem bil preutrujen da bi lahko opravil kvaliteten trening. Kasneje pa sta se mi dogodili še dve katastrofi (za kateri sem bil kriv popolnoma sam). Najprej sem si hudo zvil gleženj, par dni kasneje pa sem še huje zbolel. Tekel nisem kar 60 dni, kar je moj daleč najdaljši tekaški premor. Pomanjkanje teka sem zelo slabo prenašal, a vsaj učil sem se lahko, ker nisem bil sposoben ničesar drugega početi.

Štart (Foto: Marjan Rekar)

Z bolečim gležnjem sem konec julija, po dobrih dveh mesecih od nastanka poškodbe, le začel teči. V prvem tednu sem poskušal spet preteči 10 km, kar mi je navadno otročje lahko. Tokrat pa ni bilo! Še zdaleč ne, noge se enostavno niso odzivale. Težko povem kako težko je preteči desetko, če začneš trenirati od nule! Zdaj vsaj razumem  in čestitam vsem tistim tekačem, ki so danes premagovali sebe in svoje noge na uvodni 10 km dolgi preizkušnji Ljubljanskega maratona. Prej se mi je nastopa na tej razdalji zdel popolnoma nesmiseln. Zdaj pa vem da ni tako in da tekači na 10 km  niso nič manjši zmagovalci, kot tekmovalci v polmaratonu in maratonu.

Nekje proti koncu prvega kroga (Foto: Marjan Rekar)

Zakaj sem potem rinil na maraton, če sem bil še nekaj mesecev nazaj komajda sposoben teči? Pravzaprav ravno zato! Če bi se odločil za polmaraton (kot v preteklih letih), mi to ne bi bil noben izziv. Izziv bi mi bil kvečjemu nov osebni rekord na tej razdalji, kar pa bi mi verjetno zelo težko uspelo. Tako pa se se odločil za popolnoma nekaj novega – maraton-  kar mi je dvignilo nivo motivacije za trening. Na treninge sem se sedaj odpravljal, s širokim nasmehom, ki ga na noben način nisem mogel skriti – da me jeseni čaka nekaj velikega. Prve 14 dni treninga je bilo peklensko, saj noge niso in niso hotele steči. Potem pa se mi je kot iznenada odprlo. Spet se mi je zdelo da lahko tečem hitro kot prej. Dosegel sem vsaj takšno formo da sem bil spet sposoben zahtevnejših treningov. Dokončno pa sem za maraton začel trenirati šele po Teku na Črno prst. Torej sem zares treniral le približno mesec in pol.

Afriški (predvsem Kenijski) atleti ( Foto: Miha Rekar)

Vseeno pa sem pri svojem procesu treninga naredil (načrtno) nekaj napak. Največja med njimi pa je bila gotovo ta da sem zelo veliko hodil v hribe. Ocenjujem da sem letos po hribih prehodil kar okrog 800 km. Ti hribi seveda niso prišli brez razloga. V hribe sem hodil  (in še hodim) izključno službeno. Zaradi spomladanskih poškodb, sem moral hribovski izpad nadoknaditi poleti.  Namreč vedno se trudim biti profesionalen in najprej opraviti svoje študijske in službene obveznosti. Šele nato pride tek. Tako so mi hribi odžrli predvsem dolge treninge, kar se mi bo kasneje na maratonu še kako maščevalo …

Tekmovali so tudi vozičkarji na ročni pogon ( Foto: Miha Rekar)

In po dolgem pričakovanju sem končno dočakal dan ko bom lahko še sam izkusil slast in obenem pekel maratona. Najdlje sem razmišljal ravno o taktiki. Do sedaj sem tekel le na takih preizkušnjah, kjer sem od štarta do cilja tekel na polno. Maratonskih 42 km in 195 m pa je že taka razdalja da brez taktiziranja ne gre. Kolegi so me svarili predvsem o tem da naj bom “pameten” in prvi krog odtečem v rezerviranem tempu, potem pa v drugem krogu dokončno napadem. Sam pa sem se nagibal bolj k obratni taktiki: hiter prvi krog in v drugem krogu tako hitro kot bodo noge še pustile. To zato, ker sem vedel da nimam dovolj kilometrov v nogah (200-250 km / mesec namesto 450 km) in sem vedel da moje noge zadnjih 8-10 km ne bodo zdržale ne glede na to ali bom tekel hitro ali pa čisto počasi. Zato sem se odločil da probam priti nekje do 35. km kar se da hitro, potem pa bo kar bo.

Na okrepčevalnici ( Foto: Miha Rekar)

Kljub temu da je bil kar mraz (6°C), me v štartnem prostoru ni zeblo, ker smo bili tekači tako gosto nagneteni. Nobenega dvoma ni da nas je vsako leto precej več. Takoj po štartu pa mi je postalo jasno da sem se pravilno odločil, ker sem izbral nekoliko toplejša oblačila. Za polmaraton bi se vseeno oblekel poletno. Maraton pa ne bom tekel na polno in se ne bom toliko segrel.

Najhitrejši polmaratonci (Foto: Miha Rekar)

V prvih kilometrih sem se zelo lovil, saj nisem vedel kako hitro naj tečem. Moj cilj je bil tempo nekje med 4:05 in 4:15 / km. Prve dva kilometra sem definitivno odtekel veliko prehitro. Potem pa sem se umiril. Naslednjih nekaj kilometrov sem zelo užival v teku, saj sem  tekel daleč od roba svojih sposobnosti. Tudi pulz je bil miren in nekaj časa se mi je zdelo se mi je da bi lahko s takim tempom tekel celo večnost. Tak tek je bil zame spet nekaj popolnoma novega. Do sedaj sem vedno na vseh tekmah v prvih parih minutah dvignil pulz na maksimalnega in nisem dovolil da mi pade. V prvih 10 km so bili vmesni časi zelo dobri, predobri. Na desetem kilometru sem bil v nekaj nad 40 minutah, kar je obetalo končni čas pod 2:55. Še vedno nisem čutil da bi bilo karkoli narobe in sem nadaljeval v približno enakem tempu. Le na WC me je začelo že zelo zgodaj tiščati. Pekoča bolečina v mehurju je postajala vse bolj neznosna. Krajši del trase sicer udobno pelje skozi gozd pod Rožnikom, kjer bi lahko odtočil. Vendar nisem hotel izgubljati časa in sem raje potrpel.

Naši najboljši maratonki – Neža Mravlje in Daneja Grandovec ( Foto: Miha Rekar)

Nekje okrog 15. kilometra sem prišel do nivoja, kjer rezerve v nogah ni bilo več. Sedaj bom moral s takim tempom (okrog 4:10/km) zdržati do cilja. Krajša kriza se mi je zgodila na čisto istem ovinku kot lani. Na srečo pa me tu ni čakala samo kriza, ampak nas je na tem mestu vzpodbujala godba in skupina številnih navijačev. Po slabe pol minute sem bil na srečo spet “ko nov”. Med tekom sem se striktno posluževal tudi vseh okrepčevalnic, ki so bile na voljo. Predvsem sem veliko pil. Jedel pa sem mandarine, ki imajo prav tako veliko tekočine.

Štart prve skupine in …

… druge skupine

Zadnjih 5 km prvega kroga po Dunajski cesti sem pretekel zelo suvereno in vse skupaj mi je zelo hitro minevalo. Sploh zadnji kilometer se mi je zdelo da letim, saj je bilo navijanje tekačev ob progi neverjetno.  Prvi krog sem pretekel s časom 1 h 25 min, kar se mi je zdelo fantastično in nekje 2-3 min hitreje od plana. Prehitrega začetka si nisem mogel očitati, saj sem se počutil še povsem sproščeno.

Mirko Janjatovič  je bil med tistimi, ki so so danes odtekli odlično(Foto: Miha Rekar)

Potem pa je vrvež in navijanje v drugem krogu močno potihnilo. Večina je namreč zavila na 21 km v cilj in maratonci smo ostali sami na progi. Kar malce sem se zbal da bom moral naslednjih 21 km odteči sam. Na srečo pa sem dohitel gorskega tekača Klavdija Maraža in z njim nadaljeval v naslednjih kilometrih. Skupno delo se je obema obrestovalo, saj sva začela počasi pridobivati. Pod Rožnikom pa sem se spet spomnil na svoj, sedaj že zelo boleč mehur. Ker mi je bilo spet škoda pravkar prigaranih sekund, sem raje stisnil zobe. Prvi znaki krize so se začeli pojavljati že na 28. kilometru. Sprva se mi je to celo nekoliko godilo, saj so težave z mehurjem “izginile”, ker so prevladale mnogo močnejše bolečine v nogah. Telo očitno čuti samo tisto najhujšo bolečino. Ostalo pa zanemari.

Peter Kastelic in Peter Oblak (Foto: Miha Rekar)

Od 28- 34 km sem tekel v skupini z Aleksandro Fortin (kasneje četrto uvrščeno Slovenko). Z njeno pomočjo sem uspel ohranjati relativno visok ritem, vsaj dokler sem noge kolikor tolikor še čutil. Cilj da bi tekel pod tremi urami je postal vse bolj realen. Na 34. km pa me je odrezalo. In to ne postopoma, ampak v parih sto metrih. Za Aleksandro sem hitro začel zaostajati. Dejansko se je zgodilo točno to kar sem računal. Vedel sem da lahko tečem do 35. km in nič dlje. Žal, se je zgodilo to že kilometer prej. Tempo je kmalu padel za 15 sekund na kilometer. V zadnjih 5 kilometrih pa sem tekel le še na nekaj pod 5:00 / km. Vendar se tudi nisem mogel več ozirati na uro, saj sem tekel kolikor so noge pač še dale. V zadnjih petih kilometrih sem izgubil kar okrog 3-4 minute. Podvoz pod železnico na križišču Dunajske in Slovenske ceste se mi je zdel tako naporen kot najtežji gorski tek. Ko noge ne morejo več, je vsak korak napor. Seveda se nisem predajal, ker sem vedel da sem si pritekel ogromno prednost za tek pod tremi urami. Zato sem moral zdržati le še ta – zadnji kilometer. To so sanje! To so sanje vsakega tekača da lahko teče prav zadnji, poslednji kilometer maratonskega teka. Užival sem, čeprav sem na vso moč trpel! Hvala vsem navijačem za množične vzpodbude! V prvem krogu sem vam z veseljem mahal nazaj. Sedaj nisem ničesar več mogel. Tudi v zadnjih 200 metrih ni bilo ciljnega finiša, ker v nogah enostavno ni bilo ničesar več. Pa sploh nisem bil utrujen. Moj pulz je bil še vedno tak kot bi se malce hitreje sprehajal. Samo noge so bolele. Hudo bolele! To je posledica pozne odločitve za maraton in predvsem majhne količine kilometrov v nogah.

Vodilni atleti tečejo v drugi krog

Sicer pa mi je tek popolnoma uspel. V cilju sem bil v 2 h 58 min 2o s, kar je dober čas za prvi maraton. Če pa odmislim Kenjice, sem bil  na koncu kar 9. v svoji kategoriji (do 30 let). Bogat sem za veliko maratonsko izkušnjo in ne dvomim da bom  zaradi nje naslednjič tekel še precej hitreje. Po prečkanju ciljne črte, sem se zgrudil, ker klopc da bi sedel žal ni bilo. Noge pa so me bolele, kot da bi me kdo klal. Ampak jaz sem sem gorski tekač in zdržim vse! Na srečo je za tem hitro zame poskrbelo osebje Ljubljanskega maratona.

Moj prihod v cilj

Konec prvega kroga in v ciljnih metrih (oboje Foto: Vitezi dobrega teka).

Sicer pa je v martonu zmagal Kenijec Danijel Too z odličnim časom in novim rekordom proge 2 h 8 min 29 s pred Jospehom Lagatom in Michaelom Chegom (oba Kenija). Ženski maraton pa je dobila Lydia Kurgat z dobrim časom 2 h 33 min 1 s. Manjkala pa je konkurenca med Slovenskimi vrhunskimi atleti, čeprav je tekma štela za državno prvenstvo. To pa samo zato, ker proga Ljubljanskega maratona nima certifikata IAAF (Mednarodne atletske zveze), kar preprosto pomeni da dosežki na tej tekmi uradno ne veljajo. Nekaterim našim atletom in atletinjam pa še ni uspelo doseči olimpijske norme za nastop na OI v Londonu naslednje leto. Zato jim še tako dober dosežek z Ljubljanskega maratona ne bi prav nič pomagal. Elitni maratonci pa lahko tečejo samo dva maratona na leto. Torej bo večina poskusila le še enkrat. Dobesedno opekla se je najboljša Slovenka danes – Neža Mravlje, ki je z rezultatom 2 h 42 min dosegla olimpijsko normo, ki žal ne velja. To samo zato, ker se organizatorjem tekme ne “ljubi” pridobiti enega papirja. To je ena redkih črnih pik v sicer pohvalno dobri organizaciji prireditve.  Najboljši Slovenec in s tem državni prvak pa je postal Mario Vračič  (2:31:48).

Izraz na obrazu pove vse ( Foto: Marko Alpner)

URADNI REZULTATI:

FOTO GALERIJE

Uradne fotografije vseh udeležencev s cilja: http://ilm16.triptracker.net/

Ostale Galerije:

Čestitke vsem, ki ste danes tekli v Ljubljani in lep maratonski pozdrav,

Bojan Ambrožič

5 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.