Geološka ekskurzija v Dolomite (12. – 14. 8. 2011)

Še nikoli prej nisem bil v Dolomitih.  Zato sem se z veseljem pridružil strokovni geološki ekskurziji v Italijanske Dolomite. Našo odpravo je vodil dr. Bogomir Celarc. Strokovno spremstvo pa so sestavljali še sedimentolog doc. dr. Dragomir Skaberne ter paleontolog asist. Luka Gale in kustos Prirodoslovnega muzeja Slovenije mag. Matija Križnar.

Foto: Dragomir Skaberne

Gora Lagazuoi s prelaza Falzarego

Cilj ekskurzije je bil spoznati izvor in nastanek kamnin, ki gradijo Južne Alpe, kamor poleg Dolomitov sodijo tudi naši Julijci in Kamniško-Savinjske Alpe. Razlog zakaj so Dolomiti toliko bolj spoštovani s strani geologov, kot naše Alpe, pa je ta da tu tektonika kamnine ni tako hudo poškodovala in razkosala, kot pri nas. Zato lahko v Dolomitih gledamo kamnine skoraj take, kot so bile ob svojem nastanku v srednjem in zgornjem triasu ter spodnji juri (pred približno 240 – 2o0 milijoni let).

Pred goro Zimes de Fanes

Kamnine v Dolomitih, so nastale v toplem plitvem tropskem morju imenovanem Tetida. Tropske vode so, enako kot danes v tropih, omogočale bujen razcvet življenja (to bi znali še posebaj navdušeno povedati potapljači). Poleg živopisanih rib so bile posebno uspešne in pomembne predvsem korale in nekatere vrste školjk, ki so bile tako številne da so na morskem dnu zgradile obsežne koralne grebene. Na ta način je kamnina dobesedno rasla sama od sebe in nastali so obsežni podvodni otoki sestavljeni skorajda izključno iz skeletov odmrlih živali in rastlin. Tem otokom pa geologi pravimo karbonatne platforme. In visoki gorski masivi v Dolomitih (kot so npr. Piz Boe, Marmolada, Lagazui, Latemar, …) so točno to. Prvotno so bil vse karbonatne platforme zgrajene iz apnenca (mineral kalcit CaCO3). A kot že ime gorstva – Dolomiti- pove, jih danes pretežno gradi kamnina dolomit, ki je sestavljena pretežno iz istoimenskega minerala dolomit (CaMg(CO3)2).

Na prvi pogled se zdi vse precej preprosto. Vendar še do danes geologi niso odgovorili na to – samo na videz tako zelo preprosto vprašanje, ki je: “Kako je iz apnenca sploh nastal dolomit?” Obstaja več teorij o procesu t.i. dolomitizacije. Eden izmed možnih dokazov prihaja iz obsežnih priobalnih ravnic – sabk v Dubaju. Tu so našli posebne bakterije, ki še danes v svojih procesih proizvajajo mineral dolomit. Drugi pa menijo da se  je zaradi vulkanskih erupcij pred 230 milijoni let ocean Tetida preprosto obogatil obogatil z magnezijem. Vendar tudi to ne pojasni kako je prišlo do zamenjave celotnega anionskega kompleksa v kalcitu, da bi lahko nastal mineral dolomit. Vsekakor tukaj ostaja še veliko odprtih vprašanj za bodoče generacije geokemikov in sedimentnih petrologov.

Kasarna na prelazu Valparola

Še preden smo se začeli vozi proti Dolomitom, smo na jutranjem nebu videli čudovit bolid, ki je za seboj pustil sled, ki je ostala vidna še pol minute. Seveda, saj smo ravno v času vrhunca meteorskega roja Perseidov. Žal pa ga bo letos močno motila polna Luna. Najprej smo se  po avtocesti mimo Benetk pripeljali do znanega smučarskega središča Cortina d`Ampezzo.  S tod pa na 2105 m visok prelaz Falzarego. Naprej pa smo se odpravili peš na goro Lagazuoi. Jasno, to da smo se pripeljali skorajda na vrh hriba, vsekakor ni v skladu z mojim razmišljanjem da se gre peš z vznožja gore na vrh. Vendar sem uspel nekako potrpeti, ker sem se zavedal da tokrat ni naš cilj premagovanje čim večje višinske razlike, ampak poskušati razumeti kako so gore na katere se vzpenjamo nastale.

Na vrhu gore Lagazuoi

Gora Lagazuoi je že ena izmed takih karbonatih platform. Sestavljena je iz skorajda povsem horizontalnih plasti Casianskega in glavnega dolomita. Tako ravnih plasti pri nas v visokogorju skorajda ni mogoče videti. Zato smo tu lažje dobili prestavo o nastanku karbonatnih platform. Prek prelaza 2168 m visokega prelaza Valparola smo se povzpeli na škrbino in vrh Salares. Zaradi naraščajoče višine smo v daljavi lahko videli še druge skorajda okrogle gore, ki so prav tako nekdanji podvodni otoki. Namesto oblakov bi le še dodali 3 km globoko morje in že bi se lahko potopili v nekdanji ocean izpred ca. 200 milijoni let. Po obsežni skorajda ravni visokogorski planoti Monte de la Lagazu0i smo se povzpeli proti Koči Lagazuoi (2752 m). Vreme se je rahlo pokvarilo in začelo je dišati po popoldanskih nevihtah. Zato sem se za nekaj časa svoje zanimanje iz nastanka kamenin zamenjal na svojo običajnejšo misel: katero kamenje me bo najhitreje pripeljalo (po možnosti s  tekom) do zavetja omenjene koče. Kljub vsemu me je tik pred kočo dobila ploha s sodro. Hitro zamenjam premočena oblačila in se sprehodim še do vršiča Lagazuoi Pizo (2762 m).

Del kilometer dolgega tunela skozi goro Lagazuoi


Potem pa se opremim s popolno feratarsko opremo, ker nameravam sestopiti po ferati Gallerije Lagazuoi. Njenega začetka pa nikakor ne uspe najti, kljub temu da ga celo dobro vidim. Namreč začetek poteka na drugi strani severovzhodnega grebena gore. Skozi greben pa se pride samo skozi sistem predorov. Žal pa tudi moj tretji poskus lutanja po temačnem in zelo zapletenem blodnjaku rovov naleti na slep konec. Ker pa kolegi medtem že sestopajo naokoli po navadni lahki pot čez sedlo Lagazuoi in Travenanzes, se zbojim da bodo v dolini pred mano in me bodo morali čakati. Zato se spustim skorajda za dvesto višincev do sedla Lagazuoi, kjer se omenjen severovzhodni greben konča. Potem pa se za isto višinsko razliko vzpnem po brezpotju po drugi strani grebena do mesta, kjer sem že s koče videl da se začne ferata.

Razgled na smučišča južno od prelaza Falzarego in na skalne stolpe imenovane Cinque Torri.

No, pa mi je v trenutku jasno, da to ni ferata, kjer brez samovarovanja ne bi šlo. Pravzaprav pot po težavnosti ni nič posebnega. Vseeno pa je zelo zanimiva saj poteka neprekinjeno en kilometer skozi sistem predorov  na južni strani gore. Te predore so v času prve svetovni vojni skopali Italijanski vojaki. Namreč prav čez prelaz Falzarego točno spodaj je včasih potekala fronta. Vsakih nekaj 100 m v tunelu prebita okna, ki so danes odlična razgledišča. Vendar jih je bistveno premalo, da bi šlo brez baterijske svetilke. Moje lutanje do vstopa v glavni tunel je očitno spraznilo mojo svetilko. V trenutku sem postal slep. Na srečo sem bil s samovarovalnim kompletom pripet na jeklenico in sem ji lahko z lahkoto sledil kljub temu da nisem nič videl. Vendar v trenutku, ko je tunel nenadoma zavil levo ali desno me je le čelada rešila bušk na glavi. Na srečo sem kasneje naletel na skupino planincev, ki pa so imeli luč in sem s pomočjo njih brez težav sestopil skozi celoten tunel. Tudi za kolege bi bilo po mojem mnenju veliko bolj (geološko) zanimivo, če bi sestopili tukaj dol, kot čez melišča. S konca tunele sem se tudi sam čez melišča spustil nazaj do prelaza.

Marmolada od daleč in …

… s prelaza passo Fedaio ter z jezerom Lago di Fedaio v ospredju

Prenočili (prešotorili) smo v kampu Dolomiti pri Cortini. Naslednji dan zjutraj pa smo se prek prelazov passo Falzarego in passo Fedai (2056 m) odpravili v dolino Val di Fieme, kjer leži znano smučarsko-skakalno središče Predazzo (gostilo je tudi zimske olimpijske igre v Torinu). Vožnja je bila kar dolga, vendar smo užival v pogledih na same visoke gore. Sploh na Marmolado, ki je s 3343 m najvišji vrh Dolomitov. Pod njim pa še leži obsežen ledenik. Od tod smo se s kabinsko žičnico odpeljali do začetka smučišč na koči Gardone (1650 m). S tod pa še s sedežnico do koče Feudo (2200 m).

Gora Cavignon

Geologi

Dajk

Naprej pa smo šli vendarle peš proti gori Cavignon v pogorju Latemar. Tudi ta gora ni nobena izjema in je tipičen primer karbonatne platforme. Kar pa je pri njej zanimivo je to da se poleg povsem organogenih karbonatnih kamnin pojavljajo tudi siliciklastične kamnine vulkanskega izvora. Namreč na območju mesta Predazzu je bilo v preteklosti veliko podzemno vulkansko ognjišče.  Magma je vsebovala vroče pline, ki so povzročili ogromen pritisk zaradi katerega je magma začela prodirati proti površju. Kasneje je celo prebila karbonatno platformo. Vtiskala pa se je na dva različna načina: v špranje med posameznimi plastmi dolomita, kar imenujemo sil (angl. sill) ali pa pravokotno na plastnatost, kar imenujemo dajk (angl. dike). Zaradi vtiskanja vroče magmatske kamnine s že litificirano karbonatno kamnino so se okolne kamnine (angl. country rock) tudi delno metamorfozirale. Na poti proti koči Torre di Pisa (2671 m) je mogoče videti take številne stike med magmatskimi in karbonatnimi kamninami. Še lepše pa so videti z vršiča Cima Valbona (2691 m) direktno nad kočo. Tu lahko vidimo kako je velik dajk dobesedno presekal čudovit skalni stolp.

Dajk seka skalni stolp

Za tem smo se s koče odpravili po grebenu gore Cavignon do vrha Cima Feudo (2670 m). Greben je bil na nekaterih mestih rahlo izpostavljen. Zato so bili moji kolegi  nadvse hvaležni da ga na številnih mestih prebijajo magmatski dajki, ki omogočajo lažji prehod čez sicer precej oster greben. Ob poti je Blaž, ki ima resnično dober občutek za najdbe fosilov (sam pravi da čuti vibracije :D), takoj našel kar lepo ohranjen amonit in nekaj školjk. Amoniti sicer niso značilni za karbonatne platforme. A, na tem mestu naj bi bil nekakšen rob platforme, kamor so morski tokovi odložili tudi amonite.

Amonit

Z gore smo se spustili po strmih travah skozi grapo proti severovzhodu. Strma travišča so omogočalo adrenalinsko sankanje po riti. Za tem pa smo nadaljevali po markirani poti mimo koče koče Feudo do bližnjega cestnega vseka. Na tem mestu je mogoče videti tri sile in čudovite gube. Sestop v dolino smo prav tako opravili z žičnico.

 

Posledice dričanja po riti 😀 in kabinska žičnica na Latemar

Guba, presenetljivo ni tektonska, ampak sisnsedimentna

Sili sekajo okolno karbonatno kamnino

Nazaj v kamp pa smo se odpeljali čez prelaz passo Pordoi (2239 m), ki leži pod 3125 m visokim Piz Boem. Ravno Piz Boe je zaradi svoje ravnega planotastega vrha eden izmed “idealnih” primerov karbonatne platforme.

Prelaz passo Pordoi z gondolo na Sas Pordoi pod Piz Boe-m

Tretji dan smo pospravili šotore in se odpravili naravnost domov. Skoraj! Ustavili smo se še pri jezero Lagu di Misurina, da smo si od daleč ogledali Tri Cine, ki so zaradi svoje oblike prav gotovo eden izmed največjih simbolov Dolomitov. Žal pa nismo imeli časa, da bi si jih pogledali po bližje. Verjetno pa tudi ne bi bilo smisla, saj bi gotovo naleteli na veliko gnečo.

Čez Avstrijo smo se nato zapeljali nazaj v Italijo v Rablej. Tu je sicer znan rudnik svinca in cinka, ki je nastal v istem času in na enak način kot naš v Mežici. Nas pa danes ni zanimal rudnik ampak mejne gore med Predelsko glavo (1618 m) in Velikim Grintavcem (1943 m). V severnih stenah teh gora je namreč lepo mogoče lepo videti kako je karbonatna platforma postopoma rasla. Lahko bi rekli kot nekakšne letnice napredovanja platforme. Obstaja celo ocena da je platforma napredovala okrog 2 km/milijon let v smeri proti zahodu.

Nočni pogled na Cortino d´Ampezzo

Za tem smo šli še na zadnji prelaz na ekskurziji – na naš Vršič. Čez vršič sem se prej peljal že neštetokrat. Tokrat pa sem bil kar šokiran kako slabo in (pre)ozko cesto imamo v primerjavi s cestami na precej višje prelaze v Dolomitih. Čestitke našim vzdržljivim voznikom da so nas varno spravili še čez pa prelaz. Na Vršič pa smo šli zato, da bi karbonatne platforme iz Dolomitov primerjali še z našimi v Julijcih. Ustavili smo se pri Erjavčevi koči, kjer je lep pogled na Prisojnik, Škrlatico ter Špik. Pri vseh treh gorah gre za isto zgodbo (ki jo bom podrobneje opisal kdaj drugič), kot že videno v Dolomitih. Le da so tu gore dobesedno razklane s prelomi. Kot zanimivost bi dodal še to da so kamnine, ki gradijo današnje Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe nastale na isti karbonatni platformi. Torej če hočete drugače lahko rečemo da sta nastala na istem otoku. Vendar ju je močan desnozmični Savski prelom do danes razmaknil že kar za 70 km. To pa so podatki, ki so jih pridobili s precej natančno, drago in zelo zapleteno datacijo z radioaktivnim izotopi posameznih vložkov vulkanskega pepela (tufa), ki se pojavlja med plastmi apnenca.

Tri Cine

Skratka za konec lahko rečem da je ekskurzija uspela do popolnosti k čemur gre zahvala strokovnemu vodstvu, našim vztrajnim in potrpežljivi voznikom ter seveda vremenu, ki nam je izredno dobro služilo. Res sem se izredno veliko naučil.

Lep geološki pozdrav,

Bojan Ambrožič

11 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.