Brezpotni vrhovi v okolici Kanjavca

Zaradi že skorajda kronične neprespanosti sem zjutraj stežka vstal iz postelje. Vendar sem se nekako uspel prisiliti, saj sem vedel, da mi bo hudo žal če bom na tako lep dan ostal doma.

Kanjavec s Zadnjice

Začel sem zopet v Riti v Trenti (Zadnjici) in se po poti čez Komar podal proti Kanjavcu. Odcep za to pot je spodaj mogoče res slabše označen, a ga pravzaprav ni mogoče zgrešiti, če smo na mestu, kjer se vidi slap pozorni na stezico, ki pelje pod severno steno Kanjavca. Pot na začetku zanimivo poteka skozi grape, ki jih zapirajo navaljeni balvani. Potem pa izstopi iz grap in se zelo hitro dviga skozi ruševje. Vsekakor veliko hitrejša in zanimivejša varianta, kot dolgo vzpenjanje po mulatjeri.

Jutranja silhueta

Za tem sem zavil na pot čez Kanjavčeve police. Pred začetkom poti je leži zelo položno snežišče, ki pa je bilo zjutraj tako trdo, ledeno in spolzko da nisem mogel varno čez. Zato sem ga raje obšel. Verjetno pa ga je današnje toplo vreme do popoldneva toliko zmehčalo da se ga je dalo kasneje brez problema prečiti. Nad potjo pa je mogoče videti ogromno zelo lepo žagasto gubo.

Žagasta guba nad začetkom poti čez Kanjavčeve police. Za malce lažjo predstavo sem dodal približno skico (kliknite za večji sliki)

Pot čez Kanjavčeve police je speljana po naravnih prehodih, kjer so v stiku mehkejše in trše kamnine. Na mestu mehkejših kamnin so nastali naravni spodmoli in pa skalne police po katerih poteka pot. Po drugi strani pa v gnilo, mehko kamnino nikakor niso mogli zabiti klinov in napeljati jeklenic. Zato je pot večinoma nezavarovana. Izpostavljenost pa je, na mestoma zelo ozkih policah, velika. Dodatno težavo predstavlja še naložen grušč zaradi katerega je potrebno stopati zares previdno. Vseeno je hoja po tej poti (z nekaj previdnosti) čisti užitek, saj je razgled ves čas čudovit. Geološke zanimivosti pa se kar vrstijo.

Pot čez Kanjavčeve police

S polic sem nadaljeval proti Vodnikovemu Vršacu. Označene poti nanj seveda ni. Nanj sem se povzpel s sedla s Kanjavcem s koder je prvih nekaj 10 m plezanje do prve stopnje. Potem pa sledi prečenje položnega, planotastega terena, ki ga prepredajo številne zelo globoke škraplje. Sam vrh pa je pravzaprav povsem neizrazit hribček, ki se dviga nad vršno planoto.

Zanimivo je to da pri gorotvornih procesih ne prihaja le do krčenja ozemlja (npr. z gubanjem ali narivanjem), ampak istočasno tudi do raztezanja. Tu je “šolski primer” tega, ko je skladovnica kamnin zaradi raztezanja v skorajda horizontalni smeri počila, čemur je sledilo da se je blok kamnin rahlo pogreznil ob dveh prelomih. Spet je dodana skica za lažjo predstavo.

Zatem sem nadaljeval proti Zasavski koči na Prehodavcih, ves čas z lepimi pogledi na Jezero pod Vršacem. Po tem, ko je še pred kratkim v njem plavala nekaj metrov velika “ledena gora”, se je jezero dokončno osvobodilo vsega ledu in snega. Nadaljeval sem mimo najvišje ležečega Triglavskega jezera- Rjavega jezera, ki pa je bilo danes videti smaragdno zelene barve. Sledil je razmeroma dolgočasen vzpon na Hribarice, ki sem si ga skrajšal z gorskim tekom.

Jezero pod Vršacem

Brez potrebe ter zgolj in izključno za užitek sem potem tekel vse do vrha Kanjavca. Glede na to da sem zadnje čase veliko v hribih opažam da se mi pozna da sem aklimatiziran in da zato nimam več toliko težav s tekom nad 2000 m, kjer se višina pri teku običajno že zelo občuti. Vseeno pa sem še svetlobna leta daleč od podobne moči in hitrosti v nogah, kot sem jo naprimer imel lani. Zavedam se da je letošnja tekaška sezona že zdavnaj izgubljena. Zato ne treniram več na polno, ker se zavedam da bi bili težki treningi riziko, da bi spet po nepotrebnem zbolel ali pa se poškodoval. Poskušam pa ujeti neko prehodno formo, ki mi bo omogočala dobro počutje in pa nudila dobro osnovo za pripravo na naslednjo sezono.

Rjavo jezero

Na Kanjavcu sem se dobro razgledal na brezpotja, ki me danes še čakajo. Potem pa sem se spustil do sedla Čez Hribarice. Od tod pa sem sledil stezici z možici, ki me je udobno pripeljala do začetka grebena Vrha Hribaric. Pot poteka bodisi po grebenu ali pa se mu umika na desno. Nikjer pa ni tako težko prehodno, da se ne bi ves čas dalo hoditi po grebenu. Na Vrh Zelenic se povzpnem brez vseh težav. Vmes le naletim na velik trop kozorogov.

Kralj Hribaric

Z vrha pogledujem naprej po grebenu proti jugu, proti Škednjevcu. Na zemljevidu sta vrhova videti zelo blizu skupaj. V resnici pa je med njima dolg zapleten kraški blodnjak. “Bog ne daj da me tu dobi megla,” si mislim. Nazaj grede sem sicer ugotovil da čez ta sistem kotličev in škrapelj udobno popeljejo možici.  Dol grede proti Škednjovcu pa sem zgrešil možice in sem moral mestoma celo plezati čez škraplje in kotliče. Vendar vse dobro in nič za to če se opravi kakšen dodatni ovinek na poti dokler ni megle. Greben Škednjovca pa je zelo oster in izpostavljen. Potrebno je res zelo previdno plezanje do II. Najbolje se je držati kar grebena ali pa se mu rahlo umikati na desno. Psiha dela! Bil sem že pozen, ampak na tem grebenu ni mogoče hiteti. Za tem sem se vrnil po bolj ali manj isti poti nazaj do sedla Čez Hribarice. Po dobrih meliščih sem bil hitro na Doliču. S tod pa po mulatjeri nazaj v Zadnjico, kjer sem po slabih 12 urah hoje / teka zaključil turo.

Škednjovec z Vrha Zelenic

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

3 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s