Amoniti na Begunjščici

Na Begunjščico, sploh pa na Roblek, sem tekel že neštetokrat. Tako da bi bilo
opisovanje takih rutin samo po sebi popolna izguba časa in pa še huje –
nespoštljivo dolgočasenje vseh tistih, ki me s pridom berete. Razloga da je
vredno da spet pišem o Begunjščici pa je to da sem na njena kamnita
pobočja odtekel z geološkim kladivom v nahrbtniku.

Sprva sem klel: “Kaj mi je to treba to težo tovoriti?!”

” Potrpi, saj si si sam tega domislil!” sem se bodril. Kljub temu da sem se počutil odlično, sem odtekel slabo, in si na Robleku pridelal že kar devet minut zaostanka za svojim najboljšim časom.

Amonit vrste Hildoceras bifrons na najdišču

Potem pa sem šel iskat srečo s fosili. Begunjščica je nastala skupaj z ostalimi
Karavankami v času miocena, ko se je velika narivna gmota imenovana Košutin
pokrov narinila na starejše permske kamnine. Kamine, ki sestavljajo Begunjščico
so nastale v globokem morju v spodnji juri. To so dokazali s številnimi
najdbami amonitov, ki so organizmi značilni za abisal. In prav te sem sklenil
tudi jaz poiskati. Že nekajkrat sem poskusil, vendar sem bil do sedaj vedno
brez uspeha.

Brodnik (Nautilus) -daljni, še živeči sorodnik amonitov

Amoniti so izumrli predniki današnjih hobotnic, lignjev in sip. Pojavili so se že v spodnjem devonu, najbolj razširjeni pa so bili v mezozoika in so najpomembnejši fosili za to obdobje. Kaj niso bili to dinozavri? Ne, za samo znanost paleontologijo ne, ker so fosili dinozavrov redki in je z njimi zelo težko določati natančno starost kamnin. Amoniti so se pa tekom geološke zgodovine zelo hitro spreminjali in se zato z njimi da starost kamnini določiti kar na pol milijona let natančno. Svoj konec (izumrtje) so doživeli ob koncu krede, pred 65 milijoni let, skupaj z dinozavri. Preživeli so le njihovi bližnji sorodniki navtilidi. Tekom evolucije so začeli izgubljati hišico in jo nekatere vrste do danes popolnoma izgubile (npr. hobotnice). Druge vrste kot so npr. sipe in lignji pa so obdržale notranji skelet, čemu danes pravimo sipina kost in lignjevo pero.

Tokrat pa sem potreboval le nekaj minut da sem našel prvega. Kar nisem mogel
verjeti kako je bil lep. Nahajal se je le meter in pol od dobro uhojene poti,
varno skrit v skali obrnjeni proč od poti. Tudi jaz sem ga gotovo že nekajkrat
zgrešil. Slikal sem ga, potem pa sem se lotil previdnega izbijanja. Žal pa je
bila kamnina že preveč preprereta in fosil se mi je kljub pazljivosti razbil.
Potem sem pobral koščke in jih shranil. Doma mi je amonit uspelo sestaviti in zlepiti
da zgleda skoraj tak kot “nov”. Nov star 180 do 190 milijonov let.

Fosil smo sestavili in zlepili

Begunjščica pa je znana tudi po rudnikih manganove rude. V 19. in 20 stol. so jo
tu izkopali kar 130 000 ton. Sam pa sem našel še eno lepo mineraloško posebnost
– manganove dendirite. Ti zelo spominjajo na karbonizirane rastlinske ostanke
in jih zaradi tega pogosto zamenjujejo s fosili.

Črni manganovi dendriti

Dež me je priganjal v dolino. Ne, pa me ni mogel, ker sem se dobesedno
spotaknil ob ogromen amonit. Kljub temu da sem tekel, ga enostavno nisem mogel
zgrešiti. Žal pa je ležal v ogromni plošči apnenca, ki jo zaradi njene teže
nisem mogel odnesti v dolino. Pri razbijanju je plošča počila direktno čez
amonit in fosil je bil uničen.

Dež medtem poneha in sončni žarki mi vlijejo novo motivacijo za raziskovanje.
Odločim se da grem pogledat na še eno lokacijo, kjer sem že večkrat sumil na
najdbe fosilov, pa nikoli nisem imel kladiva s seboj. Kako pravilna odločitev!
Prej sem našel amonita sredi poti, tokrat pa ga najdem dobesedno na cesti! Še
malo pobrskam in jih najdem še šest. Praktično ni bilo kamna brez glavonožca.
Vsi so bili že izluženi iz kamnine. Tako da mi niti razbijati ni bilo treba in
sem jih samo pobral. Zanimivo pa da gre za primerke zelo različnih vrst. Komaj
čakam da se lotim določevanja. Kajti le v tem je smisel paleontologije. Za prva
dva amonita vem da sta spodnje jurske starosti. Za teh sedem pa se mi ne sanja
kam bi jih lahko uvrstil.