Trodnevno geološko raziskovanje Pohorja je bilo naporno. A prišel sem domov, samo prespat. Zjutraj smo odšli že na novo “odpravo”. Tokrat ne plezat, ampak raziskovat fosile pod goro Trogkofel v Karnijskih Alpah. Paleontološko ekskurzijo je vodil geolog dr. Matevž Novak iz Geološkega zavoda Slovenije. Za še dodatno strokovnost pa sta skrbela mag. Matija Križnar iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije in asis. Luka Gale z Narovoslovnotehniške fakultete.
Smučišče Nassfeld

Jutro je. Tistih nekaj uric spanca, ki jih imam za sabo je bilo premalo da bi se lahko vsaj za silo spočil. V glavi se mi vrti. Na postajališču v Lescah potrpežljivo čakam kolege.
“O, glej jih norce!” si mislim, ko končno pridrvijo mimo mene s svojimi hitrimi avtomobili. Izstopim iz svojega avta z namenom da bi se jim pridružil. Ja glej, kam ste se mi pa skrili?  Kam ste parkirali? Čudno, res čudno, nikjer jih ni!
Zato jih pokličem po mobilnem telefonu: “Kje za vraga ste (parkirali)?!”
Odgovor me šokira: “Še vedno smo doma! Kaj je s tabo model?”
“Ah nič, imel sem privid.”
Pecelj morske lilije (krionida)

Čez čas pridejo (poleg namišljenih) tudi pravi kolegi in ekskurzija se začne. Prek Korenskega sedla prečkamo greben Karavank in se spustimo na Avstrijsko stran v Ziljsko dolino. Z Zilje pa smo se po gorski cesti vzpeli na znamenito smučišče Nassfeld (Mokrine). Lepote gora me končno zbudijo in začnem uživati lep dan.
Geolog dr. Matevž Novak

Matevž nam je razložil nastanek Karnijcev. V permu, pred dobrimi 250 milijoni le, je to območje ležalo v morju praktično na ekvatorju. Zato so bili tu dobri pogoji za življenje koral, alg, trilobitov, cefalopodov, planktonskih in ostalih morskih organizmov. Nastale kamnine so podobne tistim iz naše Dovžanove soteske, le da so nekoliko mlajše. Naj samo spomnim da apnence iz Dovžanove soteske imenujemo Trogkofelski apnenci ravno po tej 2170 m visoki gori, ki se trenutno pne nad nami. Na njo poteka luštna plezalna smer in le zakaj ne bi naslednjič povzpel na to goro po tej smeri?

Gora Trogkofel

Že po petih minutah hoje smo na prvem izdanku našli veliko fosilov. Poleg brahipodov, tudi amonita, ki pa smo ga pri izbijanju iz kamnine žal razbili. Matevž pa nas je potolažil da to zagotovo ni zadnje kar bomo danes našli.

Naša prva najdba

Po visokogorskih tratah smo se vzpenjali navzgor po smučišču ter se spotikali ob luknje svizcev. Višje smo prišli v plast onkoidnega apnenca. Onkoidi oz. sferični stromatoidi so fosilni ostanki bakterij. Nekatere bakterije pri svoji presnovi na kamnini na kateri živijo odlagajo (navadno) karbonatne prevleke oz. lamine. Na na tančin počasi rastejo t.i. stromatoliti. To so tudi dejansko prvi znani fosili na Zemlji, saj so najstarejši najdeni ostanki stromatolitov stari kar 3,46 milijarde let. Stromatoliti še danes rastejo v nekaterih delih na Zemlji. Najbolj znan primer pa je iz Shrak Baya v Avstraliji. Onkoidi pa so podvrsta stromatolitov, ko se bakterije naselijo na kamenček ali hišico polža na morskem dnu. Morski tokovi kamenček / polža nenehno prevračajo in zato stromatoidi sčasoma popolnoma obrastejo gostitelja. Na ta način se lahko nekateri poži lepo fosilno ohranijo. Če se onkoidi zlepijo med sabo in se litificirajo dobimo novo kamnino imenovano onkoidni apnenec. In tega je na tem nahajišču zares ogromno. Med onkoidi pa se najde še posamezne ostanke morskih lilij, koral in drugih organizmov. Matiji Križnarju je uspelo najti Cruziaiano sp. – fosilno sled trilobita. Kasneje sem na drugem nahajališču še sam našel eno. V Sloveniji so baje našli doslej sam en tovrsten fosil. Žal pa trilobitov tudi tu ni nihče našel.

Onkoidni apnenec

Fosilna sled trilobita

Pravi “Langerstaetten” oz. izjemno najdišče pa se je nahajalo na vrhu smučišča pod vrhom. Tu se je našlo predvsem zelo lepe fuzulinidne foramenifere, že preparirane iz kamnine. Fuzulinide so večinoma drobni planktonski organizmi z značilno spiralno hišico pregrajeno s septi. Ti organizmi sodijo med najpomembnejše fosile v paleontologiji, ker se s pomočjo njih lahko zelo natančno določa starost kamnin. Poleg foramenifer pa smo našli tudi številne bodice morskih ježkov. Meni pa se je posrečila najdba velike rugozne korale. Tudi ta žal ni iz kamnine prišla cela. Ob vsem najdenem smo se spraševali: “Ljudje ne vedo po čem smučajo!”

Rugozne korale in fuzulinidne foramenifere

Polovica dneva, ki je bila namenjena tem nahajališčem je minila. Po zadnjih preostalih snežiščih pod Trogkoflom smo sestopili proti vozilom. Vesel sem bil tega, saj je bil moj nahrbtnik že preobtežen s kamni. Vseeno se je mimogrede ob poti našlo še marsikaj. Luka je med drugim naletel na pravo grobišče spiriferidnih ramenonožcev.

Ramenonožec iz redu Spiriferida

Topel poletni sneg

Odpelejmo se v dolino in potem naprej gor na prelaz Ponteba. Vroče je in prašno. Za našimi kombiji se se kadi, kot za rejli vozili. Joj, kako gre super, se nam zdi. Dim postaja še gostejši. Aha, torej jo drvimo še bolje. Potem pa nenadoma: “Vuššššššššš!” Izpod pokrova motorja se pokadi gost bel dim. Ne, ni se kadil prah, saj ta niti ni mogel priti od nikoder. Zakuhal nam je motor kombija! “Our Kombi ist gekocht!” nekdo izjavi.

Our Kombi ist gekocht! (Foto: Luka Gale)

Vozila pustimo na hlajenju na Nassfeld passu in se odpravimo naprej peš. Naš cilj je najdišče še eno najdišče silificiranih foramenifer. Zakaj so pa te tako pomembne? Te so za paleontologe zanimive zato, ker se jih da enostavno opazovati pod vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM). Večina foramenifer namreč izloča kalcitni skelet, ki se raztopi, če preučevano kamnino raztapljamo v močnih kislinah. Zato jih je nemogoče dobiti iz kamnine da bi jih opazovali pod SEM-om. Posebnost foramenifer na tem najdišču pa je da je bil pod izjemnimi pogoji karbonaten skelet nadomeščen s kremenico. Zato lahko karbonatno kamnino raztopimo v klorovodikovi kislini, kremnenični skeleti pa ostanejo nepoškodovani (HCl ne raztaplja kremena) in jih lahko opazujemo s SEM-om.

Na Karnijski geološki poti

Mislili smo da je kombi samo zakuhal in da bo kombi spet vozen, ko se bo motor ohladil. Ampak ne, ker je počil nek ventil in je hladilna tekočina iztekala. Sedaj pa smo obstali ujeti na oddaljenem gorskem prelazu, kjer daleč naokoli ni mehanika. Poklicali smo lastnika najetih vozil, ki nam je naročil naj počakam da nas pridejo iskat. Zavedal sem se da bo to zelo dolgo čakanje. Kaj naj počnem vas ta čas? Vreme je bilo na srečo super, gorsko okolje pa tudi. Zato sem priložnost izkoristil za gorski tek na najvišjo goro (Gartnerkofel 2195 m), ki sem jo našel v okolici. Pa je čas na ta način le nekako minil in po petih urah so nas res prišli iskat.

Okremenjene foramenifere

Lep geološki pozdrav,

Bojan Ambrožič

Nisem še čisto pozabil da obstaja tudi živi svet
Polž Bellorophon sp.