Geologija zgolj v teoriji, je ravno toliko koristna, kot matematika sama zase. Zato smo se bodoči geologi odpravili na teren raziskovat Pohorje in njegovo okolico. Vodil so nas docent dr. Matej Dolenc ter asistentke dr. Mirijam Vrabec, Petra Žvab, Nastja Rogan Šmuc in Maja Oven. Skupaj so poskrbeli za strokovno in odlično izpeljano ekskurzijo.

Geološka karta Pohorja

Pohorje je naš edini del Alp. “Oprostite! Kaj pa naši visoki Julijci, Karavanke in Kamniško – Savinjske Alpe, kaj ne sodijo k Alpam?” boste vprašali. Odgovor po geološki plati  je preprosto: “Ne,” ker se kamnine ki gradijo naše “Alpe” ne bi mogli bolj razlikovat od kamnin, ki gradijo ogromna gorstvo Alpidov, ki se vleče od Nice v Franciji prav do Slovenske Bistrice v Slovenije. Našim “Alpam” (ne)upravičeno (geografi) pravijo Alpe le iz razloga, ker so prostorsko umeščene v Alpski prostor. Sicer pa to, kot to rečeno to ni del Alp, ampak skrajni Severovzhodni del Dinarskega gorstva oz. Dinaridov. Obe omenjeni gorstvi ločuje velikanski prelomni sistem imenovan Periadriatski lineament. To je dejansko stik med oceansko Afriško ploščo in kontinentalno Evrazijsko ploščo. Kolizija oz. subduciranje Afriške plošče pod Evrazijsko je bil vzrok nastanek Alp.

PS: 20. 6. 2011. Nikogar nočen zavajati zato opozarjam, da tudi ta zgoraj opisana teorija danes ne drži več.

Južno od Pece poteka ozek pas Karavanške magmatske cone

Pohorje v (poenostavljeni) osnovi sestavljajo kamine dveh tipov. Severni in južni del Pohorja sestavljajo metamorfne kamnine paleozojske starosti. V te starejše kamnine pa se je v miocenu, pred 18 milijoni let vtisnila ogromna magmatska intruzija. Kamnine, ki so nastale iz tega ogromnega magmatskega telesa danes gradijo osrednji, najvišji del Pohorja. Posledica te intruzije je bila da so na robovih magmatskega telesa nastale spet nove metamorfne kamine. Te kamnine pa še zdaleč niso homogene. Magmatsko telo se namreč ni vtisnilo povsod v enako globino, ampak je nagnjeno oz. toni proti vzhodu. Zato so na zahodu Pohorja nastale predornine, na vzhodu pa gre večinoma za globočnine. Da bi bilo vse še bolj zapleteno so vsa ta velika območja kamnin prepletanja s številnimi manjšimi lečami drugih magmatskih in metamorfnih kamnin. Zato je geologija Pohorja tako zelo zanimiva.

SBUC

Je pa en problem da je Pohorje relativno nizko gorstvo. Njegovi najvišji vrhovi komajda presegajo višino 1500 metrov oz. nikjer ni višje od gozdne meje. Posledica tega je da niso nikjer kamnine razgaljena oz. vidna na površju. Zato je raziskovanje Pohorja zapleteno. Kamnine so razgaljene le v soteskah oz. ob potokih. Največjo uslugo pa so nehote naredili gozdarji, ki so Pohorje prepredli z mrežo številnih gozdnih cest. Posledica izgradnje cest so številni cestni useki, kjer so lepo razgaljene plasti kamnin.

V pegmatitnih žilah zrastejo najlepši in največji minerali. Ta primerek vsebuje črne turmaline.

En tak najboljših primerov je pod Partizansko kočo, kjer smo si ogledali kontakt metamorfnih in magmatskih kamnin. Naj dodam da so ta stik moji profesorji iskali kar 2 leti in pol.

Kontakt metamorfnih filitov in magmatskih dacitov

Posledica takih stikov kamnin je t.i. kontaktna metamorfoza. Primer smo si ogledali pod smučiščem na Mali Kopi. Karbonatna kamnina je reagirala z granodioritno magmo. Posledica je bil nastanek kamnine imenovane skarn. Gre za izjemno žilavo in trdo kamnino. Kljub naporom jo je bilo z geološkim kladivom skorajda nemogoče razbiti da bi dobili vzorec. Zato smo po njej udrihali z macolami. Splačalo se je! Namreč to kamnino sestavlja tudi cenjen minerali granati. Našli smo brezhibne primerke velike do 5 mm. Granat je značilen za kamnine nastale pri velikih tlakih in temperaturah.

Lep rdeč kristala granata spessartina v skarnu
Če pa se zgodi da del zemeljske skorje potone v veliko globino je izpostavljen enormnim tlakom in temperaturam. Lahko se zgodi da skorja potone tako globoko v plač da se reciklira in izbruhne na nekem drugem koncu sveta kot sveža lava. Na Pohorju pa se je zgodila to da se je del litosfere potonjen v zgornji del plača začel dvigovati nazaj proti površju še ravno zadnji čas preden bi se stopil. Na svetu je le nekaj  deset znanih nahajališč takih kamnin in enega imamo pri nas v kamnolomu Oplotnica pri Slovenski Bistrici. Zaradi svoje pomembnosti ima celo ime

Slovenska Bistrica Ultramafic Complex

Določanje pogojev v katerih je kamnina nastala je petrologom predstavljala poseben izziv. Med tako visoko stopnjo metamorfoze se večina mineralov prvotne kamnine preobrazi ali pa jih zamenja popolnoma drug mineral. Zato se je prvoten zapis kamnine uničil. Še celo diamant ni več obstojen pri takih temperaturah in tlakih. Vendar je petrologom uspelo zaobiti težavo. Našli so manjši balvan  t.i. granatovega peridotita – kamnine ki je nekoč ležala znotraj teh kamnin. Granat pa je obstojen mineral in s pomočjo njegove analize so določili da so te kamnine nastale  pri tlakih, ki ustrezajo globini kar 120 kilometrov. Torej globoko pod skorjo v plašču. Granatov peridotit s tega nahajališča je le eden dveh znanih na svetu. In res je zelo zelo žilava kamnina. Niti s težko macolo jo nismo mogli razbiti.

Balvan granatovega peridotita se je uspešno upiral razbijanju z macolo. Iskre so letele na vse strani, dovolj velikega vzorca pa kljub temu nismo mogli odbiti.

Ko govorim o magmatskih kamninah se gotovo sprašujete: “Kje je pa potem (bil) vulkanski stožec? Odgovor je: “Ni ga bilo.” Večina magme sploh ni predla površja in se je dolge milijone let ohlajala pod površjem. Nekaj magme pa se je kot lava izlilo iz takratnih podmorskih izlivnih razpok v obliki blazinaste lave.

Blazine tako imenovane “pillow lave”

Če pomislimo na Pohorje največkrat pomislimo na granitne kocke ali pa na tonalitna pročelja in cestne robnike. Z “granitnimi” kockami je tlakovana večina mest ter ovinki na prelazu Vršič. V zadnjem času pa so postale poznane po tem da so študentje z njimi razbili pročelje parlamenta. “Tonalit” pa v obliki plošč krasi pročelja številnih slovenskih zgradb. Žal pa gre v obeh primerih za hudo zmoto. Namreč “granitne kocke” niso iz granita in “tonalit” ni tonalit. V obeh primerih gre za isto kamnino in sicer granodiorit. Obe napačni imeni sta se prijeli zaradi napak geologov v preteklosti. Značilno bele žile, ki sekajo sivkasto kamnino pa so iz aplita ali pegmatita. To kamnino pridobivajo že od začetkov prejšnjega stoletja v  kamnolomu Cezlak. Ocenjene zaloge pa dovoljujejo izkoriščanje vsaj še za nekaj desetletij.

Kamnolom granodiorita v Cezlaku

Nedaleč od tod leži kamnolom čizlakita Stari Pruh ali Cezlak II. Znane kamnine zelene barve, ki je zmotno dobila ime Čizlakit, namesto Cezlakit (po vasi Cezlak). Temnozeleno barvo ji daje mineral rogovača. Petrologi pa čizlakitu strokovno pravijo kremenov monzodiorit. Kamnolom je zaradi izkoriščenosti prenehal obratovati že leta 1958. V Bližini kamnoloma je nahajališče minerala berila in njegovega modrega draguljarskega različka akvamarina. Tudi nam je uspelo najti nekaj manjših primerkov.

Kamnolom čizlakita ter vzorec te kamnine

Nazadnje smo si ogledali še Rimski kamnolom marmorja v Bistriškem Vintgarju. Ime “Rimski” je dobil upravičeno, ker so arheologi dokazali da so ta kamnolom uporabljali že Rimljani. Iz tega kamna naj bi bila tudi poznorimska nekropola v Šempetru. Marmor je sicer metamorfna kamnina, ki nastane z metamorfozo karbonatnih kamnin. Pri tem kristali kalcita ali dolomita rekristalizirajo v večje kristale. Rimski kamnolom je sestavljen iz kalcitnega marmorja, ki ga sekajo pegmatitne, aplitne in granodioritne žile.

Rimski kamnolom marmorja

Primer Pohorskega marmorja
Vendar med trodnevno ekskurzijo nismo čisto pozabili da poleg kamnov obstaja tudi živi svet. Zvečer se je pilo na to kar smo čez dan našli. Sam pa sem lepe in mehke Pohorske trate izkoristil za odlične treninge gorskega teka.

Takole zgleda lep geološki pozdrav,

Bojan Ambrožič

• PS Študentom geologije: prav nič nimam proti, če si z mojim blogom pomagate pri pisanju poročil, vendar opozarjam da je ta opis veliko preskop in preveč poenostavljen, da bi ga lahko uporabili za poročilo.